Tihe bolezni pridnih ljudi

Bolj ko sem okreval, pogosteje sem slišal, da sem bolan. Da sem nor. Zmešan. Da z mano nekaj ni v redu. Dokler sem ugajal, se prilagajal, opravičeval druge, prevzemal njihova čustva in hodil po jajcih, sem bil za marsikoga povsem normalen človek. Priden, razumevajoč, potrpežljiv. Ko sem začel postavljati meje, govoriti ne in vračati odgovornost tistim, ki jim pripada, pa sem nenadoma postal problem.

Ta izkušnja me je bolela in begala. Dolgo sem svojo vrednost meril tudi s tem, koliko lahko prenesem, rešim in razumem. Če je bil nekdo razočaran nad menoj, sem najprej iskal napako pri sebi. Občutek krivde sem jemal kot dokaz, da sem storil nekaj narobe. Nisem še znal dovolj jasno ločiti med odgovornostjo za svoje ravnanje in odgovornostjo za vse, kar ob njem občutijo drugi.

V zadnjih letih sem pri sebi začel prepoznavati vzorce, ki jih prej sploh nisem znal poimenovati. Ugajanje, pretirano pojasnjevanje, reševanje drugih, potlačevanje jeze, strah pred zavrnitvijo. Nekatere sem imel za vrline, druge za nespremenljiv del svojega značaja. Šele postopoma sem razumel, da lahko skrbnost postane samozapuščanje in potrpežljivost življenje, v katerem vedno čakam, da bom tudi sam prišel na vrsto.