Matej Turšič – mtk

Sem Matej Turšič. Pišem, govorim, ustvarjam glasbo, pripovedujem zgodbe in predvsem raziskujem človeka. Njegove odnose, čustva, odzive, notranje konflikte, naučene vzorce in možnosti, da začne živeti drugače.

Zanima me, kaj se dogaja s človekom, ko predolgo živi v prilagajanju, strahu, občutkih krivde ali potrebi po sprejetosti. Zakaj nekateri ljudje vztrajajo v odnosih, ki jih izčrpavajo? Zakaj tako težko postavljamo meje? Zakaj včasih razumemo, kaj se nam dogaja, pa kljub temu vedno znova ponavljamo enake odzive?

In predvsem: kaj se spremeni, ko začnemo razumeti sebe, namesto da bi se nenehno trudili spreminjati druge?

Moje delo nastaja na stičišču osebne izkušnje, psihologije, razumevanja živčnega sistema, človeškega vedenja, besede, zvoka in ustvarjalnosti. Ne izhajam iz prepričanja, da obstaja ena sama pot, ki bi ustrezala vsem. Verjamem pa, da lahko človek z boljšim razumevanjem sebe razvije več notranje stabilnosti, svobode izbire in odgovornosti za svoje življenje.

Od osebne izkušnje do širšega razumevanja

Moja pot ni nastajala samo ob knjigah, raziskovanju in razmišljanju. Velik del tega, o čemer danes govorim in pišem, sem moral najprej spoznati skozi lastno življenje.

Skozi obdobja sprememb, izgub, razočaranj, notranjih bojev, ponovnih začetkov in vprašanj, na katera ni bilo preprostih odgovorov. Spoznal sem, kako hitro lahko človek izgubi stik s seboj, ko predolgo živi v pričakovanjih drugih. In kako zahtevno je znova zgraditi notranjo oporo, ko se porušijo predstave, odnosi ali življenjske okoliščine, na katere se je nekoč zanašal.

Te izkušnje niso moja kvalifikacija, so pa pomemben del mojega razumevanja.

Po poklicu sem zdravstveni tehnik, deloval sem tudi v reševalni službi. To mi je omogočilo neposreden stik s človeško ranljivostjo, stisko, odzivanjem pod pritiskom in izjemno sposobnostjo ljudi, da tudi v težkih okoliščinah najdejo moč za naslednji korak.

Sčasoma sem začel povezovati osebna spoznanja, strokovne razlage, opazovanje vedenja in ustvarjalnost. Iz tega so nastali zapisi, videi, predavanja, knjige, glasba in danes tudi prostor, ki ga predstavlja empat.si.

Ne zanima me ustvarjanje sledilcev. Zanima me spodbujanje samostojnega razmišljanja.

Kaj raziskujem in o čem govorim?

V ospredju mojega dela je notranja stabilnost. Ne kot stanje, v katerem človek ničesar več ne čuti, temveč kot sposobnost, da svoja čustva in odzive prepoznava, razume ter z njimi ravna bolj zavestno.

Veliko pozornosti namenjam delovanju živčnega sistema, stresnim odzivom, čustveni regulaciji in povezavi med telesom, mislimi ter vedenjem. Raziskujem, kako dolgotrajen stres vpliva na človekovo doživljanje, njegove odnose in vsakodnevne odločitve.

Pomemben del mojega ustvarjanja so tudi medosebni odnosi: manipulacija, čustveni pritiski, prelaganje krivde, razvrednotenje, nadzor, prestopanje meja in različni vzorci psihološke dinamike moči. Pri tem me ne zanima zgolj prepoznavanje škodljivega vedenja pri drugih, temveč tudi razumevanje lastnih odzivov, ranljivosti in navad, zaradi katerih lahko človek v takšnih odnosih vztraja.

Posebej me zanimajo vzorci, ki jih pogosto razvijejo vestni, odgovorni in skrbni ljudje: pretirano ugajanje, reševanje drugih, nenehno opravičevanje, strah pred zavrnitvijo, pretirana potrpežljivost, perfekcionizem in zanemarjanje lastnih potreb.

Odpiram tudi zahtevnejše družbene teme. Od družinskih odnosov, odtujevanja in izgube zaupanja do skupinske psihologije, vpliva avtoritete, družbenih pritiskov, moralne odgovornosti in razmerja med posameznikom ter sistemi, v katerih živi.

Pri vsem tem skušam ohranjati pomembno razliko: razumeti vedenje ne pomeni opravičevati škodljivega ravnanja. In prepoznati vzorec ne pomeni postaviti diagnoze človeku.

Moj cilj ni razdeljevati ljudi na dobre in slabe. Želim prispevati k boljšemu razumevanju tega, kako ljudje delujemo, zakaj si povzročamo bolečino in kje se odpira možnost za spremembo.

Beseda, ki odpira vprašanja

Pisanje je postalo eden mojih najpomembnejših načinov izražanja.

Sem avtor knjig O človeku, ki je zapustil stare vzorce delovanja in Tihe bolezni pridnih ljudi. V njih raziskujem pot od nezavednega prilagajanja, izgubljanja sebe in ponavljanja škodljivih vzorcev do večje jasnosti, zdravih meja in notranje samostojnosti.

Moje knjige niso priročniki za popolno življenje. So povabilo k razmisleku. Bralcu ne želim povedati, kdo mora postati, ampak mu ponuditi ogledalo, v katerem lahko marsikaj prepozna sam.

Ustvarjam tudi zgodbe in pripovedi za mlajše bralce, med drugim svet Kusy in Lucy, kjer se razumevanje človeka, vrednote, odnosi in življenjska spoznanja prepletajo z domišljijo, dogodivščinami in humorjem.

Poleg knjig nastajajo krajši zapisi, razmišljanja, eseji, video vsebine in zvočne pripovedi. Nekatere so nežne in pomirjujoče. Druge neposredne, provokativne ali celo nekoliko hudomušne. Vsem pa je skupna želja, da človeka spodbudijo k razmišljanju, ne zgolj k strinjanju.

Glasba, ki včasih pove več kot besede

Glasba je moj drugi jezik.

Pod ustvarjalnim imenom Qsi ustvarjam skladbe, v katerih se srečujejo življenjske zgodbe, čustva, spomini, odnosi, vprašanja in spoznanja. V letu 2026 sem izdal štiri albume: SIGNAL MIR, SVITANJE, JEDNOSTAVNO in DOSTA.

Glasbe ne doživljam zgolj kot razvedrilo. Zame je prostor, kjer lahko beseda dobi drugačno globino, čustvo drugačno obliko in tišina svoj pomen.

Poslušalci mi pogosto sporočajo, da v skladbah prepoznavajo svoje življenjske poti, bolečine in trenutke olajšanja. Nekatere pesmi jim pomagajo ubesediti občutke, ki jih prej niso znali izraziti. Druge jih spodbudijo k razmisleku ali jim preprosto ponudijo nekaj minut miru.

Ne trdim, da glasba zdravi. Verjamem pa, da lahko človeka globoko nagovori, podpre njegovo doživljanje in mu v pravem trenutku pomaga drugače pogledati na lastno zgodbo.

Morda nekje med temi skladbami čaka tudi pesem, ki bo nagovorila tebe.

Glas, predavanja in srečanja

Vrsto let me spremljata tudi mikrofon in radio.

Radijsko delo me je naučilo, kako pomembni so glas, ritem, premor in predvsem način, kako človeku nekaj poveš. Ni vseeno, ali besede zgolj izgovoriš ali jim daš prostor, da jih nekdo zares sliši.

Danes to izkušnjo povezujem s predavanji, video vsebinami, zvočnimi zgodbami in pripovedmi. Govorim o regulaciji jeze, stresnih odzivih, živčnem sistemu, odnosih, manipulaciji, mejah, samospoštovanju in razvoju notranje stabilnosti.

Pri tem skušam zahtevne teme približati z razumljivim jezikom, primeri iz vsakdanjega življenja in kančkom humorja, kadar je zanj prostor.

Verjamem, da se ljudje pogosto najmočneje povežemo takrat, ko nekdo ubesedi nekaj, kar smo dolgo čutili, a tega nismo znali pojasniti.

Zakaj empat.si?

Empat.si nastaja kot prostor, v katerem se lahko srečajo vse te poti: knjige, glasba, beseda, zvok, znanje, razmislek in človeška izkušnja.

Ni zamišljen kot prostor popolnih odgovorov, še manj kot prostor, kjer bi moral kdorkoli slediti mojemu prepričanju.

Želim si, da postane dostopen, topel in vsebinsko odgovoren prostor za ljudi, ki želijo bolje razumeti sebe, svoje odnose in svet, v katerem živijo.

Prostor, kjer lahko najdeš misel, ki ti pomaga nekaj razumeti. Zgodbo, v kateri se prepoznaš. Knjigo, ki odpre novo vprašanje. Pesem, ki te spremlja skozi težek dan. Ali preprosto trenutek, ko ugotoviš, da imaš pri svojem naslednjem odzivu več izbire, kot si mislil.

Pri svojem delu ne nadomeščam psihoterapije, zdravstvene obravnave ali drugih oblik strokovne pomoči. Moje ustvarjanje je namenjeno predvsem ozaveščanju, razumevanju, izobraževanju in osebnemu razmisleku.

In kaj pomeni –mtk–?

To vprašanje dobim pogosto.

MTK pomeni Matej Turšič Kusi.

Kusi je moje domače ime, povezano z družinskim izročilom in domačijo, kjer smo Pri Kuskovih.

V teh treh črkah se tako srečajo moje ime, priimek in korenine. Del moje osebne zgodovine, pripadnosti in identitete, ki je obstajala že dolgo pred knjigami, glasbo in javnim ustvarjanjem.

Zato je –mtk– več kot avtorski podpis. Je majhen, preprost opomnik, od kod prihajam, tudi ko me življenje vodi v nove smeri.

Za konec

Ne verjamem, da človek postane notranje stabilen zato, ker nikoli več ne pade, ne dvomi ali ne občuti bolečine.

Verjamem, da notranja stabilnost raste takrat, ko se učimo prepoznavati, kaj se v nas dogaja, ko začnemo ločevati med odgovornostjo zase in odgovornostjo za druge ter ko namesto samodejnih reakcij postopoma razvijamo sposobnost zavestnega odzivanja.

Mir ni potlačitev. Mir je predelava in izbira.

Če boš na teh straneh našel vsaj eno misel, ki ti bo pomagala jasneje razumeti sebe, en vzorec, ki ga boš začel prepoznavati, ali en razlog, da boš do sebe in drugih ravnal bolj zavestno, je ta prostor že dosegel nekaj pomembnega.

Nisem rekel: »Sledi mi.«

Rekel sem: »Poglej, tukaj je prehod.«

Vse dobro. Vsem.

–mtk–