Skoči na vsebino
Vsi zapisi

DAJ NO, SAJ SE SAMO HECAM.

Si se že kdaj zasmejal nečemu, kar te je v resnici zabolelo?

Naslovnica zapisa Daj no, saj se samo hecam: moški s šaljivo rožico poškropi žensko za mizo, ona ga jezno gleda.

Si se že kdaj zasmejal nečemu, kar te je v resnici zabolelo? Samo zato, ker so se smejali vsi drugi in ti je bilo nerodno biti edini, ki mu ni bilo smešno?

Predstavljaj si, da ste v družbi in nekdo reče: »A si moral še njega vprašati? Zdaj bomo do jutri poslušali razlago.« Vsi se zasmejijo. Ti tudi. Čez nekaj dni spet nekaj podobnega. Ko pa enkrat poveš, da ti gre to na živce, dobiš nazaj: »Evo, spet je užaljen.« In kar naenkrat se pogovarjate o tem, kako občutljiv si ti. O pripombi, zaradi katere se je vse skupaj začelo, pa komaj še kdo govori.

Če se ti to zgodi večkrat, se začneš spraševati, kako bi moral povedati, da bi te končno razumeli. Poskusiš lepo. Potem razložiš še enkrat. Na poti domov se spomniš boljšega odgovora in si rečeš: »To bi mu moral povedati.« Naslednjič pa si spet med istimi ljudmi, spet te preseneti ista pripomba in iz ust ti pride tisto, kar ti je že tolikokrat: »Ja, saj vem, da se hecaš.«

In tu je stvar precej preprosta. Ljudje se navadimo drug na drugega. Če se vedno zasmeješ, bodo nekateri čisto iskreno mislili, da je tudi tebi smešno. Komu pa ustreza, da se zasmeješ, ker lahko potem mirno nadaljuje. V tistem trenutku ti ni treba ugotoviti, v katero skupino spada človek pred tabo. Lahko mu poveš, kako je bilo tebi.

»Meni to ni smešno.«

To je cel stavek. Če dobiš nazaj: »A zdaj se pa še hecat ne smemo?«, lahko rečeš: »Govorim o tej pripombi.« In če te potegne v tisto staro razlaganje, se spomni, da si svoje že povedal. Lahko spiješ požirek vode. Lahko pustiš, da za mizo za nekaj sekund nastane tišina. Vsake neprijetne tišine ti res ni treba rešiti.

Po postavljeni meji ti je lahko sprva še bolj neprijetno

O tem se premalo govori. Končno zbereš pogum, poveš po resnici in pričakuješ, da ti bo odleglo. Potem pa greš domov, v trebuhu te stiska in že razmišljaš, ali bi poslal sporočilo: »Oprosti, če sem prej malo čudno odreagiral.« Včasih te prime, da bi se opravičil že zato, da bi bilo spet vse po starem. Preden pošlješ sporočilo, si lahko daš nekaj časa. Čez eno uro boš morda lažje presodil, ali bi res kaj povedal drugače ali te predvsem skrbi, kaj si zdaj drugi mislijo o tebi.

Tudi drugim lahko postane neprijetno. Mogoče bo človek rekel: »Ej, oprosti. Nisem vedel.« In če potem s tem neha, si dobil dober odgovor. Mogoče bo sprva odvrnil kaj nerodnega, čez nekaj dni pa se bo pri podobni šali ustavil. Lahko pa se bo naslednjič pohecal še na račun tega, da si mu povedal. Če se pripombe ponavljajo tudi potem, ko si jasno povedal, da ti je neprijetno, lahko razmisliš, kako se boš odzval naslednjič. Morda boš rekel: »To sem ti že povedal. Grem malo ven.« In greš. Včasih je šele to tisti del meje, pri katerem moraš zbrati največ poguma.

Kako je to videti še kje drugje

Recimo, da te prijatelj spet prosi za prevoz in mu rečeš: »Danes ne morem.« On pa ti odvrne: »Super, zdaj se moram pa znajti sam.« Čisto mogoče je, da mu je tvoj odgovor pokvaril načrt. Še vedno ti je lahko mar zanj in lahko razumeš, zakaj je razočaran. Tvoj odgovor lahko ob tem ostane isti. Če veš, da danes potrebuješ večer zase, zadošča: »Vem, da ti to zaplete stvari. Danes res ne morem.«

Ali pa doma omeniš, da se o neki stvari za mizo ne bi pogovarjal. Nekdo reče: »Saj smo vendar družina. Pred nami lahko poveš.« Morda to reče iz čisto iskrene skrbi. Tudi takrat lahko odgovoriš: »Vem, da te zanima. Ko bom pripravljen, ti bom povedal.« Če še naprej sprašuje, lahko zamenjaš temo ali se za nekaj časa umakneš. S tem poskrbiš za tisto, kar si pravkar povedal, da potrebuješ.

Včasih bo nekdo po tvojem odgovoru nekaj časa bolj zadržan. In to lahko boli, sploh če ti veliko pomeni. Lahko ga pozneje vprašaš, kako je on doživel pogovor. Če se ti zdi, da si bil pregrob, lahko popraviš tudi to: »Žal mi je, da sem prej povzdignil glas. Še vedno pa bi rad, da se na moj račun tako ne šališ.« Tako se lahko pogovorita o obeh stvareh, o tvojem tonu in o tem, kaj te je zmotilo.

Če v tistem trenutku ostaneš tiho

Čisto mogoče je, da se boš celo spet zasmejal in šele zvečer dojel, kako zelo te je motilo. Še vedno lahko naslednji dan rečeš: »Veš, včeraj sem se sicer smejal, ampak tista pripomba mi je ostala v glavi. Prosim, ne ponavljaj je.« Marsikdo lažje pove, kaj ga je zmotilo, ko ima čas v miru premisliti. Tudi to šteje.

Za začetek se lahko ustaviš pri čisto preprostem vprašanju: »Kaj bi odgovoril, če bi si vzel pet sekund za premislek?« Mogoče bi rekel: »Danes ne morem.« Mogoče: »Tole mi ni bilo všeč.« Mogoče samo: »Daj mi malo časa, ti povem pozneje.« Tudi to zadnje je dovolj, če se ti v tistem trenutku vse zdi prehitro.

Daj si nekaj časa. Če si lahko toliko let vadil, kako ustreči vsem za mizo, se lahko zdaj počasi učiš še tega, kako pri isti mizi upoštevati tudi sebe. In če ti je po prvem poskusu še vedno malo nerodno, je to čisto človeško. Tisti večer si se prvič oglasil pri stvari, pri kateri si prej vedno utihnil. Za en večer je to že kar nekaj.

Vse dobro. Vsem.

  • mtk -

Deli z drugimi

Komentarji

Nalagam komentarje …