11. Ko otrok izgublja prostor za oba

Odtujevanje otrok, lojalnostni konflikt in odgovornost odraslih

Esej o vplivanju na otrokov odnos, razumevanju otrokovega glasu in posledicah družinske razklanosti

Izhodišče

Ko otrok začne zavračati ali izgublja odnos z enim od staršev, se pojavi nujno vprašanje: ali se je odmaknil zaradi lastnih izkušenj, zaradi vpliva drugega odraslega ali zaradi več dejavnikov hkrati? Starševsko odtujevanje je izraz za ponavljajoč se vzorec ravnanj, s katerimi odrasli načrtno spodkopava otrokovo vez z drugim staršem. Najpogosteje se o njem govori ob razhodu, ločitvi ali po njej, ko se spor med odraslima lahko prenese v otrokove odnose. V najizrazitejših primerih ne gre za navadno nestrinjanje, temveč za izrabo otrokove odvisnosti, zaupanja in potrebe po pripadnosti.

Pojav je treba poimenovati brez olepševanja in presojati brez vnaprejšnje sodbe. Ponavljajoče se blatenje, lažne ali napihnjene obtožbe, ustvarjanje strahu, oviranje stikov in pritisk, naj otrok izbere stran, lahko otroka hudo obremenijo in pomenijo čustveno zlorabo. Toda oddaljenost otroka sama po sebi še ne dokazuje, da je bil manipuliran. Razlogi za zavračanje stika morajo biti natančno raziskani; med njimi so lahko tudi nasilje, zanemarjanje, strah, razočaranje ali otrokova lastna presoja.

Ta esej obravnava značilne načine vplivanja, otrokovo ujetost v lojalnostni konflikt, posledice izgube pomembnega odnosa, vlogo širše družine in možnosti zaščite ter obnove odnosa. Ločuje med konkretnim vedenjem, njegovim učinkom in diagnozo. Cilj je pokazati, kako zlonamerno spodkopavanje vezi deluje, obenem pa ohraniti prostor za otrokovo resnično izkušnjo in preverjanje dejstev.

Ta esej se ne opira samo na klasifikacije, sodne smernice in strokovne razprave. Pomemben vir so tudi pričevanja ljudi, ki opisujejo izgubljene stike, leta ločenosti od otrok in občutek, da jih ustanove niso zares slišale. Takih glasov ne smemo odpraviti kot nepomembne anekdote ali jih vnaprej označiti za »teorijo zarote«. Pričevanje ne dokazuje samodejno vsake podrobnosti posameznega primera, vendar je resen vir o doživeti škodi in odpira vprašanja, ki jih je treba pošteno preveriti.

1. Ime za izkušnjo

Angleški izraz parental alienation se običajno prevaja kot starševsko odtujevanje oziroma starševsko odtujevanje otroka. Izraz alienation lahko pomeni odtujitev, odtujevanje ali odmik. V slovenščini se pojavlja tudi zveza »otujevanje otrok«, vendar je lahko dvoumna: zveni, kot da so otroci sami predmet ali povzročitelj procesa. V tem eseju bom zato uporabljal predvsem »vplivanje na otrokov odnos z drugim staršem« in »starševsko odtujevanje«, kadar govorim o uveljavljenem izrazu. Tako poimenovanje ne pomeni, da je vsako zmanjšanje stikov ali otrokova odklonilnost posledica manipulacije.

Za izrazom se skriva več različnih stvari. Nekateri z njim opisujejo konkretna ravnanja odraslega: ponavljajoče se poniževanje drugega starša pred otrokom, oviranje varnega stika, pritisk, naj otrok izbere stran, ali kaznovanje otroka za naklonjenost do drugega starša. Drugi izraz uporabljajo za otrokov odziv, denimo odklanjanje ali hud odpor. Spet tretji govorijo o »sindromu starševskega odtujevanja«, kot da gre za določeno duševno motnjo pri otroku. Teh pomenov ne smemo zlivati v enega.

Svetovna zdravstvena organizacija je pojasnila, da pojem in izraz »parental alienation« nista bila vključena v ICD-11, ker ne gre za zdravstveni izraz; pri obravnavi posledic za zdravstveno varstvo lahko širša kategorija težav v odnosu med skrbnikom in otrokom zajame ustrezne vidike. To ne pomeni, da škodljivo vplivanje na odnos ne obstaja. Pomeni pa, da pojem ni samostojna diagnoza v tej klasifikaciji in ga ni primerno predstavljati kot potrjeno bolezen ali sindrom. [1]

2. Kaj lahko pomeni škodljivo vplivanje

Najbolj prepoznavno ravnanje je sistematično blatenje drugega starša pred otrokom: ponavljajoče se kritiziranje, zasmehovanje, poniževanje ali prikazovanje drugega starša kot slabega, nevarnega, sebičnega ali nevrednega ljubezni. Včasih so obtožbe resnične in povezane z varnostjo; včasih so lažne, pretirane ali predstavljene brez konteksta. Razlika se ne ugotavlja po tem, kako prepričljivo odrasli govori, temveč s preverjanjem konkretnih dogodkov in otrokovega doživljanja.

Vplivanje se lahko kaže tudi v oviranju ali preprečevanju stikov brez ustreznega razloga, nepredaji informacij, odpovedovanju dogovorov, nadzorovanju klicev, zahtevi po skrivnostih ali uporabi otroka kot glasnika. Otrok se lahko znajde pred neposredno ali prikrito izbiro: če pokaže veselje do drugega starša, razočara odraslega, od katerega je odvisen. Pritisk je lahko izražen kot grožnja ali kazen, lahko pa se pokaže v umiku naklonjenosti, užaljenosti ali ponavljajočem se vzbujanju krivde.

Pri dolgotrajnem vzorcu lahko otrok začne ponavljati enostransko razlago, zanika pretekle lepe izkušnje ali vidi enega starša kot povsem dobrega, drugega pa kot povsem slabega. Tudi te spremembe niso same po sebi dokaz manipulacije: otrok lahko govori iz lastnih izkušenj ali uporablja besede, ki jih odrasli ne razumejo enako kot on. Zato so pomembni časovni potek, ponavljanje vedenj, kontekst, otrokovi konkretni razlogi in to, kako se odrasli odzovejo na otrokovo samostojno naklonjenost do druge strani.

Če je vzorec zavesten in vztrajen, njegov namen ali učinek pa je prekiniti ali močno oslabiti otrokov odnos z drugim staršem, je ravnanje kruto: otrokovo ljubezen spremeni v sredstvo pritiska. Odrasli uporablja otrokovo zaupanje in strah pred izgubo, da bi nadzoroval njegovo predstavo o drugem staršu. Kadar takšna ravnanja otroku povzročajo resno čustveno škodo, jih je mogoče razumeti kot obliko čustvene zlorabe. Strokovna presoja pa se nanaša na konkretno ravnanje in posledice; oznaka ne sme nadomestiti dokazovanja. Cafcass, britanska služba za svetovanje družinskim sodiščem, navaja, da lahko ugotovljeno odtujevalno vedenje v nekaterih primerih pomeni čustveno zlorabo; to ni pravna opredelitev slovenskega prava. [8]

Lažne obtožbe kot orodje odtujevanja

Lažna obtožba je zavestno izmišljena ali zavestno neresnična trditev, ki se predstavi kot dejstvo. Treba jo je razlikovati od navedbe, ki ni bila dokazana, od nepopolnega spomina, napačnega razumevanja otrokove izjave ali od suma, za katerega ni bilo dovolj dokazov. To, da obtožba ni bila potrjena, samo po sebi še ne dokazuje, da je bila lažna; enako pa namerna izmišljotina ne postane nedolžna samo zato, ker je izrečena v sporu.

Kadar odrasli zavestno izmisli ali priredi obtožbo o nasilju, zanemarjanju, zlorabi, zasvojenosti ali nevarnosti drugega starša, lahko s tem v otroku ustvari strah in predstavo, da je odnos z drugim staršem nevaren ali prepovedan. Če se zgodba ponavlja, če se vanjo vključijo sorodniki in če se z njo načrtno utemeljuje preprečevanje stikov, se lahko posamezna laž spremeni v organizirano kampanjo: otrok sliši isto razlago z več strani, odrasli pa jo uporabljajo kot podlago za odrezovanje odnosa.

Tak vzorec lahko uniči ugled in življenje po krivici obtoženega starša — očeta ali matere — ter otroku odvzame občutek varnosti, zaupanje v lastne spomine in možnost, da bi imel varen odnos z obema staršema. Če se odrasli zavestno in organizirano lotijo tega, da otroku vzamejo občutek varnosti in enega od staršev, to ni običajen spor po razhodu. Gre za zlonamerno in čustveno uničujoče ravnanje; razumljivo ga je imenovati delo zla.

Vendar je oznaka »lažna obtožba« resna ugotovitev in je ne smemo sklepati zgolj iz tega, da ni bilo obsodbe, da je dokazov premalo ali da je otrokova pripoved nepopolna. Kanadsko pravosodno ministrstvo v svojem vodniku razlikuje med namerno lažjo, nenamerno zmoto ali napačno razlago ter navedbo, ki je ni mogoče potrditi, a je lahko resnična. Zato je treba otrokove navedbe o nasilju vzeti resno in hkrati preverjati dejstva brez vnaprejšnje sodbe. [10]

Po razhodu partnerske vezi ostane starševska odgovornost

Ko odrasli zmorejo sprejeti, da se je partnerska zveza končala, starševska vez z otrokom s tem ne preneha. Če je odnos varen in otroku v korist, mu oba starša pomagata ohraniti pomembno povezavo z drugim. To pomeni, da ga ne silita v izbiro, ga ne uporabljata za prenašanje sporočil in ne kaznujeta za naklonjenost. Otrok ne potrebuje idealnega odnosa med bivšima partnerjema; potrebuje odrasle, ki partnerski razhod ne spreminjajo v razlog, da bi moral izgubiti enega od staršev.

3. Otrok v razcepu lojalnosti

Otrok je odvisen od odraslih, ki skrbijo zanj. Njegova navezanost ni glasovanje o tem, kdo ima prav. Lahko ima rad oba starša, hkrati pa se boji, da bo s tem enega prizadel ali izgubil. Lahko začne skrivati svoje občutke, spreminjati besede glede na to, s kom je, ali se pretvarjati, da mu je vseeno. Nekateri otroci postanejo tihi in prilagodljivi; drugi se razjezijo, se umaknejo ali prevzamejo vlogo zaščitnika enega od staršev.

Lojalnostni konflikt otroka sili v nemogočo nalogo: ohraniti pomembne odnose, obenem pa poskrbeti, da se odrasli ne bodo sprli. Ko otrok misli, da je njegova naloga, da uravnava razpoloženje staršev, se njegova pozornost od lastnih potreb preusmeri k temu, kako preprečiti naslednji izbruh, razočaranje ali občutek izdaje. Včasih otrok ponavlja izraze odraslih, ne zato, ker bi lagal, ampak ker si z njimi razlaga zapleteno dogajanje ali si skuša zagotoviti varnost. Včasih pa izraža čisto svojo, utemeljeno izkušnjo. Samo poslušanje besed brez raziskovanja okoliščin ni dovolj.

Otroka je zato treba vprašati odprto in brez zasliševanja: »Kako je bilo zate?«, »Kaj te skrbi?«, »Kaj bi ti pomagalo, da bi se počutil varneje?« Odgovor mora biti sprejet brez kaznovanja in brez tega, da bi odrasli iz njega takoj sestavili dokaz proti drugi osebi. Otrokova pripoved je pomembna, vendar jo je treba razumeti razvojno in v kontekstu, zlasti kadar so v igri strah, nasilje, zanemarjanje ali pravni postopki.

4. Težka razmejitev: odtujevanje ali upravičen odmik

Največja nevarnost tega pojma je, da lahko postane bližnjica. Če otrok zavrača stik, se lahko odrasli vpraša, ali ga je kdo obrnil proti njemu. To je eno od vprašanj, ne pa odgovor. Otrok se lahko umakne zaradi poniževanja, nepredvidljivosti, nasilja, prestopljenih meja, zanemarjanja, dolgoletne odsotnosti ali odnosa, ki mu ne ustreza. Lahko se umakne tudi zaradi vpliva drugega odraslega, zaradi konflikta med odraslimi ali zaradi več vzrokov hkrati.

Strokovni pregledi poudarjajo, da se definicije in načini uporabe pojma med raziskavami in praksami razlikujejo, ter da ostajajo spori glede dokazne podlage, pravne uporabe in obravnave. Hinejeva pregledna razprava iz leta 2024 ugotavlja, da se je raziskovanje povečalo, vendar je konceptualizacija še vedno sporna, poznavanje pa v nekaterih primerih ne dohaja njegove uporabe v kliničnem in pravnem okolju. Podobno sodne smernice v Angliji in Walesu ločujejo domnevni sindrom od ugotavljanja konkretnega vedenja in poudarjajo otrokovo dobrobit. [2, 7]

Zato ni pošteno iz otrokove odklonilnosti sklepati, da je drugi starš manipuliral. Enako ni pošteno samodejno razglasiti, da je otrokova zavrnitev dokaz zlorabe. Obe možnosti in druge razlage je treba preverjati. V večdejavni družinski sliki je lahko pomembno, kaj je storil vsak od staršev, kaj je otrok doživel, kako sta odrasla ravnala po razhodu, kakšen je bil širši družinski pritisk in kakšne spremembe so se zgodile skozi čas.

Raziskovalka Janet Johnston je opozorila na pomanjkljivosti razlag, ki celoten problem pripišejo enemu »odtujevalnemu« staršu, ne da bi preverile možnost zlorabe, slabega starševstva ali drugih dejavnikov. Večdejavni pristop je zahtevnejši, a bolje ustreza resničnim družinskim okoliščinam. [3]

5. Zakaj je izraz sporen

Beseda »odtujevanje« opisuje nekaj, kar se lahko dogaja v odnosih; beseda »sindrom« pa namiguje na skupino stabilnih simptomov z jasnim vzrokom in kliničnim statusom. Ko se oba pomena združita, se opis lahko spremeni v etiketo. Etiketa lahko prehitro določi, kdo je kriv, otrokovo pripoved razglasi za naučeno in oteži resno preverjanje varnostnih tveganj.

Leta 2008 je Ameriško psihološko združenje v izjavi o »sindromu starševskega odtujevanja« navedlo, da ni uradnega stališča o domnevnem sindromu, opozorilo pa je na pomanjkanje podatkov, ki bi podpirali ta sindrom, in poudarilo, da je treba poročila o nasilju v sporih glede skrbništva jemati resno. To je arhivska izjava in govori o sindromu, ne o vsakem možnem škodljivem vedenju v odnosih. [4]

Tudi mednarodne institucije opozarjajo na tveganje zlorabe pojma v pravnih sporih. Posebna poročevalka Združenih narodov je v poročilu o nasilju nad ženskami in otroki v skrbniških postopkih opisala primere, v katerih so obtožbe o odtujevanju uporabljali za oslabitev ali delegitimizacijo navedb o nasilju. To opozorilo je treba vzeti resno, ne pa ga uporabiti kot dokaz, da se vplivanje na otroka nikoli ne dogaja. [5]

Odgovoren jezik zato razlikuje med vedenjem, posledico in diagnozo. Lahko opišemo, kaj je bilo rečeno ali storjeno. Lahko poročamo, kaj se je spremenilo v odnosu in kako se otrok odziva. Šele nato, če je to strokovno potrebno, lahko strokovnjaki presojajo, kateri pojem in razlaga sta primerna. Besede, ki zvenijo strokovno, niso nadomestilo za preverjanje.

Ko institucije ne preverijo dovolj in ljudje ostanejo neslišani

Ob uradnih dokumentih obstaja še en vir, brez katerega tema ostane nepopolna: pričevanja ljudi, ki pravijo, da so izgubili stik z otrokom in da jih pristojni niso zares slišali. V osebnih zapisih, pogovorih in podpornih skupinah opisujejo dolga obdobja brez stikov, nejasne razloge za omejitve, enostransko sprejete razlage in občutek, da žalostna ali prepričljiva zgodba ni bila preverjena z enako skrbnostjo kot njihovi odgovori. Njihova bolečina ni manj resnična zato, ker ni zapisana v uradnem poročilu.

Institucija se lahko zmoti. Če sprejme pripoved kot ugotovljeno dejstvo zato, ker je čustvena, skladna ali jo poda oseba, ki deluje bolj ranljivo, ne opravi dovolj preverjanja. Če ne pregleda sporočil, časovnice, prič, nasprotnih navedb in preteklega odnosa otroka s staršem, lahko uradna odločitev pripovedi doda težo, ki je dokazi še niso potrdili. Posledice niso abstraktne: otrok in starš lahko ostaneta brez stika, družina se razcepi, ugled in vsakdanje življenje obtoženega pa se lahko porušita.

Sočutje je nujno, vendar ne sme nadomestiti preverjanja. Tudi žalostna zgodba ni sama po sebi dokaz; toda dejstvo, da je pripoved čustvena ali da jo je povedal otrok, ni razlog, da jo zavrnemo. Odgovorna obravnava zabeleži, kaj je zatrjevano, kaj je preverjeno, čemu nasprotujejo drugi podatki in ali je vsaka stran dobila pošteno možnost odgovoriti. Pri otroku mora biti način preverjanja prilagojen njegovi starosti in varen, brez zasliševanja in brez namigovanja na želeni odgovor.

Oznaka »teoretik zarote« ne odgovori na vprašanje, ali se je neka trditev zgodila. Ljudem, ki opozarjajo na zlorabo moči ali institucionalne napake, je mogoče ugovarjati, vendar je treba najprej pogledati, kaj konkretno trdijo in kaj to podpira ali izpodbija. Ko se podobni opisi pojavljajo v nepovezanih pričevanjih, jih ni pošteno razglasiti za dokaz vsakega posameznega primera; so pa razlog, da se vprašanja ne odrine in da se izkušnje skrbno zberejo, primerjajo in preverijo.

To ne pomeni, da so vse ustanove na strani lažnivcev ali da so vse prijave nasilja neresnične. Pomeni, da ne smemo zamenjati položaja, naziva ali čustvene prepričljivosti za dokaz resničnosti. Pristojni morajo resno obravnavati tako navedbe o nasilju kot navedbe o zavestnem izmišljanju in oviranju stikov. Vprašanje je, ali so preverili dejstva in protislovja, ali so zaščitili otroka ter ali so posledice za družino odmerili na podlagi dokazov, ne vtisa.

6. Kaj lahko doživlja odrinjeni starš

Starš, ki izgublja stik z otrokom, lahko občuti žalost, sram, nemoč, bes in strah, da bo odnos za vedno izginil. Včasih ne ve, ali naj piše, pokliče, počaka ali se bori. Vsak poskus približevanja se lahko zdi nevaren: če vztraja, ga otrok lahko doživi kot pritisk; če se umakne, se boji, da bo njegova tišina razumljena kot nezanimanje.

Ta bolečina zasluži priznanje. Toda otrok ne sme postati sredstvo za dokazovanje, da je starš dober. Ko starš od otroka zahteva, naj potrdi njegovo zgodbo, sprejme njegovo bolečino kot merilo resnice ali mu obljublja, da bo nekega dne razumel, lahko otroka znova potisne v vlogo tolažnika in sodnika. Najvarnejše sporočilo je pogosto preprosto: »Rad te imam. Ni ti treba izbirati med nama. Ko boš pripravljen, sem tukaj. O odraslih stvareh bom govoril z odraslimi.«

Če se odnos obnavlja, je pomembna potrpežljivost. Odrasli lahko pokaže zanesljivost skozi majhne, predvidljive korake, spoštovanje otrokovih meja in zanimanje za njegovo sedanje življenje. Cilj ni doseči priznanje, da je bil otrok zmanipuliran; cilj je ustvariti odnos, v katerem otroku ni treba nositi tuje razlage ali se odpovedati svojim občutkom.

7. Vloga širše družine

Stari starši in novi partnerji so lahko otroku pomembna opora. Prav zato imajo njihova sporočila težo. Ko otrok sliši isto obtožbo od več bližnjih odraslih, jo lahko razume kot splošno resnico o drugem staršu. Včasih odrasli mislijo, da otroka ščitijo, ko mu povedo svojo različico spora; toda varovanje otroka ne pomeni, da mora poznati vsako odraslo zamero, intimno podrobnost ali domnevni greh drugega človeka.

Odrasli lahko podprejo otroka tako, da ne zahtevajo informacij o drugem domu, ne prenašajo sporočil, ne spodbujajo skrivanja naklonjenosti in ne omalovažujejo drugega starša v otrokovi navzočnosti. Če imajo resno skrb za varnost, jo morajo nasloviti po primerni poti z odraslimi ali pristojnimi strokovnjaki. Otrok ne sme postati preiskovalec, zaupnik ali glasnik.

8. Kaj pomaga: dejstva, varnost in odnos

Prvi korak je zapisovanje konkretnih dogodkov, ne razlag osebnosti. Datum, okoliščine, natančne besede, kdo je bil prisoten in kaj se je zgodilo zatem so uporabnejši od oznak, kot sta »narcis« ali »manipulator«. Zapis naj loči neposredno opažanje od sklepa in od tega, kar je povedal otrok. To pomaga ohraniti jasnost in zmanjša nevarnost, da se spomin sčasoma prilagodi eni razlagi.

Drugi korak je varnostna presoja. Če otrok govori o nasilju, grožnjah, spolnem izkoriščanju, zanemarjanju ali neposredni nevarnosti, je treba njegove besede vzeti resno, poskrbeti za zaščito in poiskati pristojno strokovno pomoč. V takih okoliščinah pritisk na stik ali skupna obravnava brez ustrezne presoje lahko otroku škodujeta. Splošen nasvet o »spravi« ni primeren za vse družine.

Tretji korak je pomoč strokovnjaka, ki ima izkušnje z otroki, družinskimi odnosi in nasiljem ter zna preveriti več hipotez, ne da bi vnaprej izbral krivca. Včasih je primerna individualna podpora otroku ali staršu; včasih strukturirana družinska obravnava; včasih je treba najprej vzpostaviti varnost in jasne meje. Ukrep mora slediti okoliščinam otroka, ne privlačnosti ene teorije.

Četrti korak je odrasla samoregulacija. Starš lahko čuti močno potrebo, da javno pove svojo plat ali otroku razloži vse podrobnosti. Preden to stori, se lahko vpraša: ali bo to otroku prineslo več varnosti ali več bremena? Ali govorim zato, da bi ga razumel, ali zato, da bi me potolažil? Ali puščam otroku možnost, da ima svojo izkušnjo?

Pričevanja ljudi so pomemben vir, ker pokažejo, kaj uradne evidence pogosto ne zajamejo: kako je izguba stika videti v vsakdanjem življenju, kako se družina odzove na odločitev in kje postopek ni odgovoril na človekova vprašanja. Smiselno jih je ohraniti z dovoljenjem in varovanjem zasebnosti ter jasno ločiti osebno doživljanje, preverljive dokumente in razlago dogodkov. Tako se glas ljudi ne izgubi, obenem pa ostane mogoče posamezne trditve odgovorno preverjati.

9. Česa otrok ne bi smel nositi

Otrok ne bi smel odločati, kdo je »pravi« starš. Ne bi smel biti nagrajen za zavračanje enega odraslega ali kaznovan za naklonjenost do njega. Ne bi smel poslušati podrobnosti o sodnih postopkih, denarju, partnerski nezvestobi ali ponižujočih obtožbah, razen če je določena informacija nujna za njegovo varnost in mu jo na primeren način pojasni odgovorna odrasla oseba. Ne bi smel čutiti, da mora izbrati družino, da bi ohranil dom, darila ali mir.

Otrok lahko zavrne stik. Njegovo mejo je treba poslušati, hkrati pa se odrasli ne smejo odreči dolžnosti, da razumejo, zakaj je do zavrnitve prišlo in ali obstajajo varne oblike podpore. Spoštovanje otrokovega glasu ne pomeni, da ga pustimo samega z odločitvijo, ki presega njegovo starost. Pomeni, da ga ne silimo v vlogo razsodnika in da njegova varnost ostane pred potrebami odraslih.

10. Namernost in odgovornost odraslih

Beseda »namerno« ima težo. Včasih odrasli zavestno načrtuje, kaj bo otrok slišal, omejuje dostop do drugega starša in uporablja otrokove občutke kot vzvod. Drugič se škodljivi vzorec razvije iz sovražnosti, nepredelanega razhoda, strahu ali potrebe po nadzoru, ne da bi odrasli v vsakem trenutku priznal svoj namen. Za otroka sta lahko pomembna tako namen kot učinek, vendar dokazovanje namena zahteva več kot sklepanje iz samega izida.

Zato je treba ločiti tri ravni: kaj je odrasli naredil ali rekel; kakšen učinek je to imelo na otroka in odnos; ter kaj je odrasli nameraval. Ponavljajoči se vzorci, navodila otroku, dosledno oviranje stikov, kaznovanje naklonjenosti in zavračanje popravila lahko prispevajo k razumevanju namernosti. Posamezen prepir, grda pripomba ali omejitev stika zaradi varnosti pa sami po sebi ne zadostujejo za sklep o načrtnem odtujevanju.

Odgovornost odraslega se ne konča pri vprašanju, ali je »hotel škodovati«. Če vidi, da otrok nosi spor, lahko preneha z blatenjem, mu jasno pove, da mu ni treba izbirati, spoštuje varen stik in popravi škodljive besede. Enako velja za širšo družino in nove partnerje. Odrasli ne smejo od otroka zahtevati, da potrdi njihovo razlago, niti mu nalagati naloge, da zaščiti njihovo čustveno stanje.

11. Vzorci, ki jih je treba raziskati, ne le poimenovati

Ko govorimo o možnem vplivanju, je koristneje vprašati, kaj se ponavlja, kot iskati en sam dramatičen dogodek. Otrok lahko večkrat sliši, da ga drugi starš ne ljubi, da ga je zapustil ali da je nevaren; lahko pa zaznava, da odrasli ob vsakem stiku z drugim staršem postane žalosten, užaljen ali jezen. Pritisk je lahko neposreden, lahko pa otrok sam poveže drobne odzive v sklep, da mora izbrati stran. Pomembno je opazovati, ali odrasli dopušča otrokovo naklonjenost do drugega, ali jo kaznuje, zasmehuje ali sprejema z občutkom izgube.

Druga skupina ravnanj zadeva dostop in informacije. Stiki so lahko ovirani z nejasnimi izgovori, zadnji trenutek odpovedani ali predstavljeni kot nekaj, kar otrok sam noče, čeprav ga nihče ni vprašal brez pritiska. Otrok lahko ostane brez osnovnih informacij o drugem staršu ali pa mu je naročeno, naj prikriva, kaj se dogaja v enem domu. Vendar lahko tudi omejitev stika izhaja iz resnične nevarnosti ali strokovne odločitve. Samo dejstvo, da je stik zmanjšan, zato še ne pove, ali gre za varovanje ali oviranje.

Tretji vzorec je vključevanje otroka v odrasli spor. Otrok posluša razprave o denarju, sodišču, domnevni nezvestobi ali starih zamerah; prejema sporočila, ki bi jih morala odrasla poslati drug drugemu; ali postane zaveznik, priča in tolažnik. Tudi če se odraslemu zdi, da otroku zaupa, mu lahko s tem naloži breme, za katero nima razvojne opreme. Raziskovanje mora zato vključiti ne le vprašanje, kdo je kaj rekel, ampak tudi, kakšno vlogo je otrok moral prevzeti in kaj se je zgodilo, ko te vloge ni hotel sprejeti.

12. Posledice so možne, niso enake pri vsakem otroku

Dolgotrajna razklanost lahko vpliva na otrokovo zaupanje, občutek varnosti in sposobnost sproščenega odnosa. Otrok se lahko sprašuje, ali so njegova čustva njegova ali jih mora prilagoditi pričakovanjem drugih. Lahko se nauči zamolčati veselje, pogrešanje ali jezo, ker se boji, da bo s tem sprožil spor. Nekateri otroci pokažejo tesnobo, razdražljivost, težave s spanjem ali koncentracijo; drugi navzven delujejo prilagojeni in zreli, vendar prevzamejo preveč odgovornosti za počutje odraslih.

To niso posebni znaki, ki bi sami dokazovali odtujevanje. Podobne težave se lahko pojavijo ob številnih stresnih izkušnjah, vključno z nasiljem, ločitvijo, selitvijo, žalovanjem, šolskimi težavami ali dolgotrajnim konfliktom. Meta-analiza o porušenih mejah med staršem in otrokom, ki je zajela 478 študij, je pokazala povezave različnih oblik z notranjimi in zunanjimi vedenjskimi težavami, obenem pa tudi, da se moč povezav razlikuje glede na vzorec, okoliščine in značilnosti raziskave. Ta literatura govori o širšem pojavu zamegljenih mej, ne dokazuje vzroka v posamezni družini. [6]

Pomembno je tudi, da otrok ni samo pasivna posledica ravnanj odraslih. Otroci se razlikujejo po starosti, temperamentu, predhodni navezanosti, podpori, ki jo imajo, ter načinih, kako osmišljajo konflikt. Siblinga v isti družini lahko dogajanje doživita različno. Zato je treba opazovati posameznega otroka, ne ga prisiliti v model, ki predvideva, kako bi se »odtujen« otrok moral obnašati.

13. Ko otrok uporablja besede odraslih

Včasih otrok uporabi izraz, ki zveni, kot da prihaja iz pogovorov odraslih: »manipulativen«, »narcističen«, »čustveno nasilen«, »nevaren«. To lahko pomeni, da je izraz slišal in ga prevzel. Lahko pa poskuša z omejenim besediščem poimenovati resnično izkušnjo, ki je odrasli še ni slišal. Sama podobnost z govorico odraslih ni razlog, da bi otrokovo sporočilo odpisali ali sprejeli brez vprašanj.

Koristno je mirno vprašati, kaj otrok s tem izrazom misli, ali se spomni konkretnega dogodka in kaj je takrat občutil. Ne sprašujemo: »Kdo te je naučil to reči?« ali »Ali ti je mama/oče to naročil?«, saj vprašanje že predlaga odgovor. Če je treba zaradi varnosti ali postopka zbrati informacije, naj to stori usposobljen strokovnjak z odprtimi vprašanji in brez ponavljajočega zasliševanja. Večkratno spraševanje lahko poveča stres in vpliva na to, kako otrok oblikuje pripoved.

Odrasli lahko hkrati priznajo občutek in ostanejo previdni glede sklepa: »Vidim, da te je to prestrašilo. Povej mi, kaj se je zgodilo.« Tak odgovor otroka ne sili, da dokazuje svojo bolečino, in mu ne nalaga, da prevzame razlago starša. Če otrok ni pripravljen govoriti, lahko odrasli ponudi čas, varno osebo in več načinov izražanja, namesto da zahteva takojšnjo razlago.

14. Digitalni svet in razširjena družina

Današnji otroci živijo tudi v skupinskih sporočilih, družinskih klepetih, družbenih omrežjih in galerijah fotografij. Vplivanje se lahko dogaja prek objav, šal, namigov, posnetkov zaslona ali izključevanja iz skupinskih pogovorov. Otrok lahko vidi odrasle, kako se javno prepirajo, ali prejme zasebno sporočilo, ki ga prosi, naj ga skrije pred drugim staršem. Tudi fotografija, objavljena brez otrokovega soglasja, lahko postane način, kako ga nekdo postavi na eno stran družinske zgodbe.

Digitalna komunikacija se hitro shrani in razpošlje, vendar je njena količina lahko zavajajoča. Sto sporočil v jezi ne pove nujno več kot en konkreten dogodek; zaseben posnetek pa lahko brez konteksta ustvari napačen vtis. Odrasli naj zato shranjujejo komunikacijo, kadar je to potrebno za strokovno ali pravno presojo, a naj je ne objavljajo kot javno sojenje. Otroka naj ne prosijo za gesla, preverjanje drugega doma ali posredovanje zasebnih pogovorov, razen če obstaja utemeljena in sorazmerna varnostna potreba.

Za širšo družino je koristno preprosto pravilo: o skrbeh se pogovarjamo z odraslimi, ne prek otroka. Če stari starš ali novi partner otroku želi pomagati, lahko potrdi, da mu ni treba izbirati, in ga spodbuja, naj o svojih občutkih govori z zaupanja vredno osebo. Podpora ne zahteva, da otrok sprejme pripoved ene strani.

15. Obnova odnosa se začne z zanesljivostjo

Ko otrok začne odklanjati starša ali je odnos postal napet, se odrasli pogosto osredotoči na to, kako hitro dobiti nazaj prejšnjo bližino. Otrok pa lahko potrebuje najprej izkušnjo, da se odrasli ne razjezi, če ne odgovori, da ga ne zaslišuje in da lahko reče ne brez kazni. Zanesljivost se gradi s tem, da odrasli spoštuje dogovore, govori spoštljivo, ne obljublja več, kot zmore, ter ostane dosegljiv tudi takrat, ko ne dobi takojšnjega odziva.

Opravičilo je lahko pomembno, če je starš otroku škodoval. Učinkovito opravičilo poimenuje konkretno dejanje, prizna učinek na otroka in ne zahteva odpuščanja kot plačila. »Žal mi je, da sem kričal in da si se ob meni počutil prestrašeno. To ni bila tvoja odgovornost. Delal bom na tem, da se ne ponovi.« To je drugače kot: »Žal mi je, če si me narobe razumel, ker so ti drugi govorili proti meni.« Prvo prevzame odgovornost; drugo otroku nalaga, naj potrdi razlago odraslega.

Včasih je mogoče odnos obnoviti neposredno. Drugič je potreben postopen, strokovno voden stik; ob tveganju nasilja ali zlorabe pa mora biti varnost pred obnovo odnosa. Nobena enotna formula ne more nadomestiti individualne presoje. Zlasti ne smemo otroka naglo preseliti ali prisiliti v stik samo zato, ker odrasli verjame, da je našel pravo ime za problem. Vsak ukrep mora biti sorazmeren, premišljen in osredotočen na otrokovo dobrobit.

16. Javno pisanje o osebni izkušnji

Ko človek o družinski izkušnji začne objavljati, se lahko končno počuti slišanega. Toda javno pripovedovanje o otrocih ima svojo ceno. Tudi če njihova imena niso navedena, jih lahko prepoznajo sorodniki, prijatelji ali lokalna skupnost. Otroci lahko pozneje naletijo na zapise, ki njihovo zasebnost spremenijo v dokaz za spor odraslih. Pred objavo se je zato smiselno vprašati: ali je ta podrobnost potrebna za razumevanje teme? Ali razkrivam otrokovo intimno izkušnjo, ki pripada njemu? Bi bil zapis varen, če bi ga otrok prebral čez deset let?

Osebna zgodba lahko odpre vrata širši temi, če jasno loči tri ravni: kaj sem sam doživel, kaj sklepam in kaj podpirajo preverljivi viri. Kadar pripoveduješ svojo plat, lahko uporabljaš jezik »doživel sem«, »razumel sem« ali »takrat sem verjel«, namesto da brez neodvisnih dokazov pripisuješ drugim motive ali jih javno označuješ. To ne zmanjšuje tvoje bolečine; bralcu pokaže, kje se konča neposredna izkušnja in začne razlaga.

Takšna previdnost varuje tudi tvojo verodostojnost. Če se pojavljajo dodatna dejstva, je mogoče esej popraviti. Če otrok nekoč poda drugačno pripoved, ostane prostor zanjo. Cilj javnega pisanja ni, da bi otroci morali potrditi očetovo zgodbo, temveč da bi odrasli prepoznali, kako hitro se lahko otrok znajde v vlogi, ki mu ne pripada.

17. Vprašanja, ki ostajajo odprta

Pri pisanju o družinskem odtujevanju se je koristno vprašati: kaj je neposredno opažanje, kaj je bilo izvedeno posredno in kaj je razlaga? Kateri deli zgodbe pripadajo otroku? Ali je odrasli pripravljen slišati, da je otrok njegovo vedenje doživel drugače, kot ga je sam nameraval? Ta vprašanja niso obtožba samega sebe. So način, kako ohraniti vrata odprta za resnico, ki je pogosto bolj zapletena od prve razlage.

Kaj otroci potrebujejo zdaj, ne pred leti in ne v domišljijskem sojenju? Ali jim odrasli sporoča, da jim ni treba skrbeti zanj, ga braniti ali izbirati? Če ne želijo govoriti, ali lahko odrasli ostane spoštljiv in dosegljiv? Če povedo nekaj, kar ga zaboli, ali lahko najprej posluša in šele pozneje odgovori?

Bralec naj iz tega eseja ne odnese gotovosti, da vsaka oddaljitev pomeni odtujevanje, niti dvoma, da odrasli včasih škodujejo otrokovim vezem. Pomembno je opaziti otrokovo stisko, preveriti okoliščine in se vzdržati prehitre sodbe. Odrasli morajo konflikt nositi med seboj, varnost urejati po odgovorni poti, otrokovih odnosov pa ne uporabljati kot orožja.

18. Različne razlage istega otrokovega odziva

Otrokovo odklanjanje stika je izid, ne razlaga. Če ga odrasli opazuje samo skozi svojo bolečino, lahko v njem vidi dokaz, da je nekdo drugega otroka obrnil proti njemu. Če ga opazuje skozi sum o nasilju, lahko v njem vidi dokaz, da je otrok končno spregovoril. Noben sklep ne sme prehiteti raziskovanja. Treba je ugotoviti, kdaj se je sprememba začela, kaj se je takrat dogajalo, ali je otrok podal konkretne razloge, kako so se odrasli odzvali in ali se je njegov pogled spreminjal glede na kraj, čas ali prisotne osebe.

Na odnos vplivajo tudi razvojne spremembe. Mladostnik si lahko želi več samostojnosti, se upira urniku ali si izbere dom, ki mu je bližje šoli in prijateljem. Otrok lahko težko prehaja med domovoma, ker je utrujen ali ker se odrasli ob predaji prepirajo. Lahko zavrača enega starša po posameznem dogodku, ki ga odrasli ocenijo kot nepomembnega, a je bil zanj ponižujoč ali strašljiv. Razumevanje ne pomeni, da je vsaka otrokova presoja dokončna; pomeni, da mu odrasli dovolijo razložiti jo brez namigovanja na želeni odgovor.

Več hipotez lahko obstaja hkrati. Eden od staršev je lahko otroka izpostavljal žaljivim komentarjem, drugi pa je lahko imel vedenja, ki so odnos že prej obremenila. Širša družina lahko stopnjuje konflikt, otrok pa lahko sčasoma sam utrdi zavrnitev. Takšna mešana slika ni redka v človeških odnosih, čeprav je neprijetna za tiste, ki iščejo enega krivca. Dober strokovni proces mora prenesti negotovost, dokler se dejstva ne zberejo dovolj skrbno.

19. Kako odrasli ustvarijo otrokovo varnost

Otrokova varnost je širša od odsotnosti neposredne telesne nevarnosti. Vključuje predvidljivost, čustveno dostopnost, spoštovanje zasebnosti in gotovost, da za ljubezen ni treba plačati z izbiro strani. Odrasli lahko otroku pomagajo tako, da mu vnaprej povedo, kaj se bo zgodilo, da ga ne presenetijo z nenadnimi spremembami in da pri dogovorih ne zahtevajo, naj sam nosi odgovornost. Pri predajah je koristno zmanjšati prizore in razprave; odrasli naj se pogovarjajo kratko, konkretno in brez občinstva, če je to varno in izvedljivo.

Pomaga tudi jasna meja med otrokovimi in odraslimi informacijami. Otrok lahko potrebuje starosti primerno razlago, zakaj se starša ne pogovarjata dobro ali zakaj se urnik spreminja. Ne potrebuje pa obširnega poročila o vseh zamerah, dokazih in domnevnih motivih. Odrasli lahko pove: »Z mamo/očetom se ne strinjava glede nekaterih stvari. To bova urejala midva. Ti za to nisi odgovoren.« Tak stavek je uporaben le, če mu sledijo dejanja, ki otroku res ne nalagajo posredovanja ali izbire.

Noben starš ni popoln in otroci ne potrebujejo popolnih odraslih. Potrebujejo odrasle, ki napako opazijo, jo priznajo in skušajo popraviti. Če se starša ne moreta neposredno sporazumevati brez stopnjevanja, lahko uporabita pisno, strukturirano ali strokovno podprto komunikacijo. Namen teh oblik ni kaznovanje drugega, temveč zmanjšanje konflikta, ki ga otrok opazuje in ponotranji.

20. Odgovornost brez javnega obračunavanja

Ko nekdo doživi, da so njegovi otroci oddaljeni, se lahko zdi objava edini način, da prekine molk. Javno pričevanje lahko drugim pomaga prepoznati vzorce in poiskati podporo. Toda če je zapis usmerjen v prepričevanje otrok ali obtoževanje prepoznavnih ljudi, lahko konflikt razširi pred občinstvo, ki nima možnosti preveriti druge strani. Tudi dobronamerne pripombe sledilcev lahko odraslega potisnejo v vse bolj dokončno razlago in ga oddaljijo od otrokovega dejanskega doživljanja.

Pisanje je lahko hkrati iskreno in omejeno. Lahko povem, da sem doživljal bolečino, da sem zaznal določene spremembe in da sem pozneje našel izraz, ki mi je pomagal sestaviti vprašanja. Lahko povem, da me je prizadelo, ko sem slišal določene besede ali opazil določena ravnanja. Pri tem ni treba izpostaviti imen, datumov, sporočil, šol ali podrobnosti, po katerih bi bili otroci prepoznavni. Če je cilj javno izobraževanje, je smiselno več prostora nameniti splošnim mehanizmom in manj dokazovanju osebnega primera.

Tudi bralce lahko nagovorimo odgovorno: če se prepoznajo v izkušnji, naj ne sklepajo takoj, da je njihov bivši partner manipulator ali da otrok laže. Naj zapišejo konkretne dogodke, poiščejo strokovnjaka, ki zna preverjati več možnosti, ter skrbijo za otroka brez pritiska, naj potrdi njihovo zgodbo. Osebna bolečina lahko odpre pogovor; ne sme postati nadomestek za presojo.

21. Kje poiskati strokovno pomoč

Pri visoki stopnji konflikta je koristno poiskati strokovnjaka, ki razume razvoj otrok, družinske odnose in vprašanja nasilja ter zna jasno opisati svoje meje in način dela. Dobro je vprašati, kako bo strokovnjak slišal otroka, kako bo razlikoval med otrokovo izkušnjo in pritiskom odraslih, kako bo preverjal varnost in kaj bo storil, če se pojavijo navedbe o zlorabi. Odgovor naj bo konkreten in brez zagotovila, da bo strokovnjak vnaprej potrdil eno stran.

Če gre za sodni ali skrbniški postopek, je pravni nasvet treba dobiti od usposobljenega pravnika, ki pozna veljavno slovensko ureditev in dejstva konkretnega primera. Spletni esej ne more presojati skrbništva, dokazne vrednosti sporočil ali pravilnosti posameznega ukrepa. Prav tako ne more nadomestiti psihološke ocene otroka. Meja med splošnim izobraževalnim besedilom in individualnim strokovnim nasvetom mora ostati jasna.

Če je kdo v neposredni nevarnosti, se je treba obrniti na nujne in pristojne službe. Če nevarnosti ni, pa je odnos močno načet, je lahko prvi korak individualni pogovor z otroškim psihologom, družinskim svetovalcem ali drugim ustrezno usposobljenim strokovnjakom. Pri izbiri je pomembno preveriti izobrazbo, izkušnje, etične standarde in pripravljenost strokovnjaka sodelovati z drugimi pristojnimi osebami, kadar je to v otrokovo korist.

22. Kaj bi pomenilo, da smo otroku vrnili prostor

Otroku vrniti prostor ne pomeni nujno, da se vsi odrasli spet strinjajo ali da se odnos takoj obnovi. Pomeni, da otrok lahko čuti naklonjenost do enega in razočaranje nad drugim, ne da bi ga kdo popravljal. Pomeni, da sme postavljati vprašanja, ne da bi moral nositi odgovore odraslih. Pomeni, da lahko zavrne pogovor za zdaj, ne da bi bil zaradi tega obtožen nehvaležnosti, in da se lahko približa, ne da bi ga kdo vprašal, ali je izdal drugo stran.

To je počasen premik v ravnanju. Odrasli prenehajo uporabljati otroka kot vir informacij in ga ne obremenjujejo s sporočili. Ko otrok pove nekaj bolečega, ga poslušajo. Ko pove nekaj lepega o drugem staršu, ga ne kaznujejo z molkom. Ko sami naredijo napako, se opravičijo brez opravičilnih dodatkov in brez zahteve po takojšnjem odpuščanju. Če je varnost ogrožena, ukrepajo po strokovni poti, ne preko otrokovih ramen.

S tem se otrokova zgodba ne konča po željah odraslih. Morda bo odnos drugačen, kot bi si ga kdo želel. Morda bo obnova trajala dolgo ali pa ne bo mogoča v obliki, ki jo starš pričakuje. Toda otrok ne bi smel biti prisiljen nositi odgovornosti za to, kako odrasli ravnajo drug z drugim. Njegov prostor se vrača takrat, ko mu ni več treba izbirati, katero resnico sme živeti.

23. Očetje kot tarče in meje posploševanja

Otroci lahko izgubijo ali zavračajo odnos z očetom, materjo ali drugim pomembnim skrbnikom. V veliko osebnih pričevanjih in javnih razpravah nastopajo očetje, ki menijo, da jim je bila odvzeta možnost, da bi otroku nudili bližino, skrb in zaščito. To je treba slišati. Očetova vloga ni obrobna: otrok lahko z izgubo varnega očeta izgubi pomemben vir navezanosti, vsakodnevne podpore, identitete in pripadnosti širši družini.

Kljub temu trditev, da so očetje v večini primerov odrinjeni starši, ni varno predstaviti kot splošno ugotovljeno dejstvo. Raziskovalni pregled iz leta 2020 ugotavlja, da je do takratnih raziskav malo dokazov o veliki razliki med spoloma: matere in očetje so se pojavljali tako kot starši, ki vplivajo, kot starši, ki jih otrok zavrača. Podatki se razlikujejo glede na vzorec, definicijo in okoliščine. Za Slovenijo ni mogoče sklepati o večini brez kakovostnih, reprezentativnih podatkov.

Obenem je treba priznati, da se obtožbe o odtujevanju v nekaterih pravnih sporih lahko uporabijo za spodkopavanje navedb o nasilju, zlasti ko mati opozarja na nevarnost. To tveganje ne izbriše resničnih primerov načrtnega oviranja vezi; resnični primeri oviranja pa ne upravičujejo, da se otrokova pripoved o nasilju samodejno razglasi za naučeno. Odgovorna presoja mora hkrati preverjati obe vrsti tveganj.

Najbolj poštena formulacija je zato, da so očetje lahko tarče starševskega odtujevanja, tako kot matere; da družbeni in pravni odzivi na njihove izkušnje zaslužijo raziskovanje; in da brez ustreznih podatkov ne smemo določati, kateri spol je v večini primerov prizadet. Enaka merila za vedenje, dokazovanje in otrokovo varnost morajo veljati ne glede na spol starša.

Sklep

Starševsko odtujevanje ni vsako otrokovo oddaljevanje od starša in ni diagnoza, ki bi jo bilo mogoče razbrati iz ene izjave ali enega spora. Vendar lahko vztrajni vzorci blatenja, strahu, krivde, skrivnosti in oviranja stikov otroku zožijo prostor za odnos z drugim staršem. Če so namerni in povzročajo resno čustveno škodo, gre za hudo obliko ravnanja, ki jo je treba poimenovati jasno in obravnavati odgovorno.

Prvi korak je opis konkretnih ravnanj in njihovih posledic, ne razglasitev krivca na podlagi same otrokove zavrnitve. Otrok mora biti slišan brez zasliševanja in brez pritiska, naj potrdi razlago odraslega. Varnostne skrbi je treba preveriti, vplivanje pa dokumentirati in obravnavati z usposobljeno pomočjo. Ti dve nalogi si ne nasprotujeta: obe varujeta otroka pred tem, da bi odrasli odločali namesto njegove resnične izkušnje.

Ko odrasli otroka uporablja za odrezovanje drugega starša, otrok izgublja več kot stik. Lahko izgublja dovoljenje, da ljubi, pogreša in oblikuje lastno mnenje. Zato mora biti meja jasna: otrok ni glasnik, orožje, sodnik ali dokaz. Je človek, ki potrebuje varnost, resnico in možnost, da ohrani pomembne vezi, kadar so te zanj varne.

Osebna pričevanja o izgubljenih stikih in institucionalnih napakah morajo biti slišana in javno obravnavana, ne odrinjena z etiketo. Ustanovam pa pripada naloga, da preverijo žalostne in obtožujoče zgodbe prav tako skrbno kot odgovore nanje. Noben starš ne bi smel izgubiti odnosa z otrokom samo zato, ker je ena pripoved zvenela bolj prepričljivo; in nobenega otroka ne smemo izpostaviti nevarnosti zato, ker je bila njegova stiska prezrta.

Vse dobro. Vsem.

Matej Turšič - mtk -

Viri za nadaljnje preverjanje

[1] World Health Organization. Parental alienation. ICD-11 Frequently Asked Questions. https://www.who.int/standards/classifications/frequently-asked-questions/parental-alienation (dostop 26. 10. 2026).

[2] Hine, B. A. (2024). Parental Alienation – What do we know, and what do we (urgently) need to know? A narrative review. Partner Abuse, 15(3). https://doi.org/10.1891/PA-2023-0015

[3] Johnston, J. R. (2020). Parental Alienation: In Search of Common Ground For a More Differentiated Theory. Family Court Review, 58(2), 270–292. https://doi.org/10.1111/FCRE.12472

[4] American Psychological Association. (2008). Statement on Parental Alienation Syndrome. Arhivska izjava. https://www.apa.org/news/press/releases/2008/01/pas-syndrome

[5] United Nations Human Rights Council. (2023). Custody, violence against women and violence against children. Report of the Special Rapporteur on violence against women and girls, its causes and consequences. A/HRC/53/36. https://rm.coe.int/custody-violence-against-women-and-violence-against-children-report-of/1680ab4067

[6] Thompson, M. J., Platts, C. R., & Davies, P. T. (2024). Parent-child boundary dissolution and children's psychological difficulties: A meta-analytic review. Psychological Bulletin, 150(7), 873–919. https://doi.org/10.1037/bul0000440

[7] Family Justice Council. (2024). Guidance on responding to a child’s unexplained reluctance, resistance or refusal to spend time with a parent and allegations of alienating behaviour. Courts and Tribunals Judiciary. https://www.judiciary.uk/wp-content/uploads/2024/12/Family-Justice-Council-Guidance-on-responding-to-allegations-of-alienating-behaviour-2024-1-1.pdf

[8] Cafcass. Alienating behaviours. Practice guidance. https://www.cafcass.gov.uk/parent-carer-or-family-member/applications-child-arrangements-order/how-your-family-court-adviser-makes-their-assessment-your-childs-welfare-and-best-interests/alienating-behaviours

[9] Marques, T. M., Narciso, I., & Ferreira, L. C. (2020). Empirical research on parental alienation: A descriptive literature review. Children and Youth Services Review, 119, 105572. https://doi.org/10.1016/j.childyouth.2020.105572

[10] Department of Justice Canada. HELP Toolkit: Identifying and Responding to Family Violence for Family Law Legal Advisers, Tab 4: Representing a Client Who May Have Engaged in Family Violence. https://www.justice.gc.ca/eng/fl-df/help-aide/tab4-onglet4.html

Nadaljujva na empat.si

Če te je ta esej nagovoril, te vabim na empat.si. Tam najdeš še več poglobljenih zapisov o odnosih, osebnih mejah in notranji stabilnosti.

empat.si

Matej Turšič - mtk -