Kdo je narcis? Ko mora odnos varovati njegovo podobo

»Po vsem, kar sem naredil zate, mi tako vračaš?«
»Ti si preveč občutljiv.«
»Če me ne bi izzival, se to ne bi zgodilo.«
»Saj ti samo dobro hočem.«

Vsak od teh stavkov lahko komu kdaj uide. Sam zase še ne pove, kakšna osebnost stoji za njim. Težava nastane, ko se iz podobnih pogovorov vedno znova vračaš z istim občutkom: želel si povedati, kaj te boli, na koncu pa se opravičuješ, ker si to sploh omenil.

Pri razumevanju narcističnega delovanja je pomemben prav ponavljajoči se vzorec. Koliko prostora je v odnosu za dva človeka? Kaj se zgodi, ko se ne strinjaš? Ali lahko poveš neprijetno resnico, ne da bi moral potem popravljati še posledice tega pogovora?

Kaj pravzaprav pomeni beseda narcis?

V vsakdanjem jeziku tako pogosto poimenujemo človeka z izrazitimi narcističnimi potezami: pretirano potrebo po občudovanju, občutkom posebne upravičenosti, poudarjanjem svoje pomembnosti in težavami pri upoštevanju drugih.

Poteze se pojavljajo v različnih stopnjah. Narcistična osebnostna motnja pa je strokovna diagnoza, ki vključuje dolgotrajen, razširjen in neprilagodljiv vzorec s pomembnimi posledicami za življenje in odnose. Nekdo je lahko sebičen, žaljiv ali manipulativen, ne da bi imel to motnjo. Tudi samozavest, uspeh ali veselje do pozornosti sami po sebi niso dokaz zanjo.

V nadaljevanju govorimo predvsem o izrazitem, škodljivem narcističnem delovanju. Primeri so namenjeni prepoznavanju vedenja, ne postavljanju diagnoz ljudem, ki jih poznamo.

Ko občudovanje postane pogoj za mir

Skoraj vsakomur prija priznanje. Težava nastane, ko mora okolica človeku nenehno potrjevati njegovo pomembnost, drugačno mnenje pa doživlja kot razvrednotenje.

Poveš, da ti njegov predlog ne ustreza. On sliši, da ga ne spoštuješ. Veseliš se svojega uspeha, pogovor pa se hitro obrne k njegovim dosežkom ali razlogom, zakaj tvoj uspeh ni nič posebnega. Potrebuješ počitek, on pa tvojo nedosegljivost razume kot osebno zavrnitev.

Pri izrazitem narcističnem delovanju lahko lastna potreba po potrditvi redno preglasi zanimanje za drugega. Odnos začne zahtevati, da predvsem občuduješ, pomirjaš in potrjuješ. Tvoje potrebe dobijo prostor takrat, ko ne ogrožajo njegovega položaja. Občutek upravičenosti, izkoriščanje drugih in težave z empatijo sodijo med osrednje značilnosti narcistične motnje.

Ni vedno najglasnejši človek v prostoru

Narcistična ranljivost se lahko kaže tudi skozi sram, izrazito občutljivost za kritiko, umikanje in občutek, da človek ni dovolj cenjen. Ista oseba lahko niha med občutkom večvrednosti in globokim razvrednotenjem sebe.

Zato se ne moremo opreti samo na nastop. Tih človek ni avtomatično varen, glasen človek pa ni avtomatično narcis. Tudi prizadetost ni dokaz manipulacije.

Pomembneje je opazovati, kaj človek s svojo stisko naredi. Jo poskuša razumeti in zanjo prevzeti odgovornost? Ali moraš zaradi nje vedno znova odpovedati svoje načrte, umakniti ugovor in dokazovati naklonjenost?

Razlika postane vidna skozi čas.

Kako se odgovornost izgubi med pogovorom

Predstavljaj si, da rečeš: »Včeraj si me pred drugimi ponižal.«

Odgovor je lahko neprijeten, vendar odgovoren: »Nisem se zavedal, kako je zvenelo. Povej mi.« Lahko se začne tudi z obrambo, pozneje pa človek premisli in prizna svoj delež.

Pri škodljivem vzorcu pa se pogovor redno preusmeri: »Spet dramatiziraš.« »Ti si mene že velikokrat prizadel.« »Po vsem, kar naredim zate, vidiš samo slabo.«

Tvoja pripomba izgine, ti pa začneš dokazovati, da nisi nehvaležen. Če nato povzdigneš glas, se lahko pozornost dokončno preseli na tvojo reakcijo.

Takšno preusmerjanje se lahko pojavlja v različnih nezdravih odnosih. Koristno vprašanje je: Ali sva prvotni problem sploh obravnavala ali sem moral spet zagovarjati svojo pravico, da ga omenim?

Ko se nadzor predstavi kot skrb

»Samo opozarjam te nanj.« »To govorim za tvoje dobro.« »Jaz že vem, kakšni so takšni ljudje.«

Opozorilo je lahko iskreno in potrebno. Presojamo ga po vsebini: ali opisuje konkretno ravnanje, jasno pove, kaj je oseba sama doživela, in dopušča preverjanje? Ali ponuja predvsem žaljive oznake ter zahteva, da sprejmemo njeno sodbo?

Obrekovanje, izoliranje in pritisk lahko škodujejo ne glede na diagnozo povzročitelja. Zato je bolje natančno poimenovati dejanje: »Širiš trditev, za katero nisi navedel podlage.« Tako ostanemo pri tem, kar je mogoče preveriti.

Tudi sami se moramo držati istega merila. Beseda »narcis« ne sme postati priročna zamenjava za dokaz.

Jung: tudi lastno podobo je treba znati preveriti

Jungova pojma persone in sence sta lahko uporabna za razmislek. Persona je povezana z obrazom, ki ga kažemo svetu; senca vključuje vidike sebe, ki jih težko priznavamo. To sta pojma njegove psihologije, ne diagnostični orodji za prepoznavanje narcistične motnje.

V vsakdanjem življenju se vprašanje glasi: kaj naredim, ko moje ravnanje ne ustreza podobi, ki jo imam o sebi?

Če se imam za pravičnega, moram biti pripravljen slišati, da sem ravnal nepravično. Če se imam za empatičnega, moram preveriti, ali sem drugega sploh poslušal. Osebna rast zahteva sposobnost, da prenesemo neprijetno spoznanje o sebi in nekaj spremenimo.

To velja za vse nas.

Biblična in Machiavellijeva perspektiva: glej tudi ravnanje

V evangeliju po Mateju najdemo prispodobo prepoznavanja po sadovih (Mt 7,16–20). V prvotnem kontekstu govori o lažnih prerokih; kot življenjsko izhodišče pa nas lahko usmeri k preverjanju dejanj. Lepa samopredstavitev še ne pove, kako človek ravna, ko nima občinstva.

Tudi Machiavelli v Vladarju obravnava razliko med videzom kreposti in ravnanjem v svetu oblasti. Njegovo delo ni priročnik o narcizmu. Za odnose si lahko iz te perspektive izposodimo predvsem previdnost pri presoji: poleg besed opazuj interese, odločitve in posledice.

Če pomoč vedno ustvari dolg poslušnosti, je vredno preveriti njene pogoje. Če opravičilo spremlja ista ponovitev, opazuj ponovitev. Zaupanje potrebuje izkušnje.

Stoicizem: tvoja meja ne potrebuje tujega soglasja

Epiktetovo razlikovanje med tem, kar je odvisno od nas, in tem, kar ni, lahko pomaga tudi tukaj. Ne moreš zagotoviti, da bo drugi priznal napako ali odobraval tvojo odločitev. Lahko pa izbiraš svoje ravnanje in način sodelovanja.

»Če se začne žaljenje, bom pogovor končal.« »Tega dogovora ne sprejmem.« »Odgovorim, ko bom lahko premislil.«

Meja postane jasna, ko ji slediš. Ob tem lahko čutiš žalost, strah ali krivdo. Ti občutki si zaslužijo pozornost, vendar sami po sebi še ne pomenijo, da moraš odločitev preklicati.

Ali je sprememba mogoča?

Ljudje z narcistično osebnostno motnjo se lahko ob ustrezni obravnavi izboljšajo. Spremembe so navadno postopne in zahtevajo sodelovanje človeka samega.

Za odnos je zato pomembno, ali se odgovornost pokaže tudi v ravnanju: manj ponavljanja škode, več spoštovanja dogovorov in več prostora za drugega. Partner ali prijatelj tega dela ne more opraviti namesto njega.

Za zaščito svojih meja ne potrebuješ dokončne razsodbe o človekovi osebnosti. Dovolj je, da jasno vidiš, kaj se ponavlja, kako vpliva nate in kaj si še pripravljen sprejemati.

Razumevanje drugega lahko poglobi tvojo presojo. V odnosu pa mora ostati prostor tudi zate.

Vse dobro. Vsem.

- mtk -