KO MANIPULATOR OSTANE BREZ TVOJE ČUSTVENE REAKCIJE, IZGUBI DEL SVOJE MOČI.

Obstaja nekaj, kar lahko popolnoma spremeni odnos med človekom z izrazitimi narcističnimi vzorci in empatičnim človekom. In ne, to ni jeza, ni maščevanje, ni dokazovanje resnice in niti ni soočenje, v katerem bi drugemu končno povedali vse, kar mu gre.

Gre za precej bolj preprosto, a psihološko zelo pomembno spremembo. Prenehati moramo čustveno sodelovati v igri, v kateri nas nekdo uporablja za uravnavanje lastnega notranjega sveta.

Med empatičnim človekom in človekom z izrazitimi narcističnimi vzorci se pogosto razvije prav posebna privlačnost. Na začetku je lahko videti kot izjemna povezanost, močna kemija, globoko razumevanje ali celo usodna ljubezen. Toda pod površjem se lahko skriva nekaj povsem drugega. Dva človeka, vsak s svojimi nezadovoljenimi potrebami, se ujameta v odnos, v katerem eden nenehno potrebuje potrjevanje, drugi pa čuti potrebo, da bi razumel, pomagal, pomiril in popravil.

Človek z izrazitimi narcističnimi vzorci lahko navzven deluje samozavestno, močno, prepričljivo in celo očarljivo. Toda za to podobo se pogosto skriva precej krhka samopodoba, ki potrebuje nenehno potrjevanje od zunaj. Občudovanje, pozornost, pohvale, občutek pomembnosti in tudi čustvene reakcije drugih ljudi mu lahko služijo kot način vzdrževanja občutka lastne vrednosti. In kadar tega potrjevanja ni, se lahko pojavijo nemir, jeza, občutek zavrnitve ali potreba po ponovnem vzpostavljanju nadzora.

Tu pa v zgodbo vstopi empatičen človek.

Empatični ljudje običajno zelo hitro zaznajo spremembe v razpoloženju drugih. Začutijo napetost, opazijo stisko, prepoznajo bolečino in pogosto začnejo iskati načine, kako bi jo ublažili. Kadar nekdo trpi, se mu želijo približati, ga razumeti in mu pomagati. To je lahko čudovita človeška lastnost, dokler se ne spremeni v prepričanje, da smo odgovorni za čustveno stanje drugega človeka.

Veliko ljudi se je namreč že zelo zgodaj naučilo, da ljubezen pomeni prilagajanje, skrb za druge in ohranjanje miru za vsako ceno. Naučili so se prepoznavati razpoloženja drugih, še preden so se naučili prepoznavati lastne potrebe. In ko tak človek sreča nekoga, ki pod samozavestno zunanjostjo skriva ranljivost, se v njem lahko prebudi stara potreba: če ga bom dovolj razumel, če bom dovolj potrpežljiv, če mu bom pokazal dovolj ljubezni, se bo nekoč spremenil.

Toda tukaj nastane past. Empat vidi bolečino in v njej išče človeka, ki bi ga lahko rešil. Manipulativni človek pa lahko v empatovi dobroti prepozna človeka, ki bo dolgo prenašal njegovo vedenje.

Carl Jung je veliko razmišljal o projekciji, psihološkem procesu, pri katerem v druge ljudi nezavedno preslikavamo lastne lastnosti, potrebe, strahove in predstave. S tega vidika lahko razumemo tudi nekatere takšne odnose. Empatičen človek lahko v samozavestnem posamezniku vidi varnost, moč in stabilnost, ki jih sam pogreša. V njegovo osebnost projicira potencial, ki ga ta človek v resničnem vedenju sploh ne kaže. Ne zaljubi se samo v človeka, kakršen je, temveč tudi v predstavo o tem, kakšen bi lahko postal.

Na drugi strani lahko človek z narcističnimi vzorci v empatičnem partnerju najde vir pozornosti, sprejemanja in čustvene podpore, ki je sam ne zna dovolj stabilno ustvarjati v sebi. Tako nastane odnos, v katerem eden vedno bolj daje, drugi pa se vedno bolj opira na to, kar prejema.

In počasi se začne nekaj, česar empatičen človek pogosto niti ne opazi. Namesto da bi živel svoje življenje, začne vse več energije namenjati razpoloženju drugega. Razmišlja, kaj je naredil narobe, zakaj je drugi užaljen, zakaj se je umaknil, zakaj je jezen in kako bi lahko ponovno vzpostavil mir. Pojasnjuje, dokazuje, opravičuje, prepričuje in išče prave besede. Ob tem pa vse manj opazi, da je njegovo lastno počutje postalo odvisno od tega, kako se bo drugi človek odzval.

In prav tukaj pridemo do bistva.

Manipulacija potrebuje naše sodelovanje. Ne nujno zavestnega, ampak čustvenega.

Če nas nekdo izzove in se razjezimo, dobi našo pozornost. Če nas obtoži in se začnemo zagovarjati, nas je potegnil v dokazovanje. Če nas kaznuje z molkom in ga začnemo prositi za pogovor, je dosegel, da se ukvarjamo z njegovim umikom. Če nas poniža in se trudimo dokazati svojo vrednost, smo mu prepustili vpliv na svojo samopodobo.

Pri tem sploh ni najpomembnejše, ali je naša reakcija pozitivna ali negativna. Pomembno je, da smo se odzvali na način, ki ga je mogoče uporabiti za nadaljevanje istega vzorca.

Zato je ena najpomembnejših sprememb, ki jih lahko naredimo, ta, da prenehamo samodejno čustveno reagirati na vsak poskus izzivanja, razvrednotenja, obtoževanja ali nadzorovanja.

To ne pomeni, da postanemo hladni, brezčutni ali da svoja čustva potlačimo. Prav nasprotno. Svoja čustva še vedno čutimo, jih razumemo in jih jemljemo resno. Le ne dovolimo več, da bi nekdo drug z njimi upravljal.

Ko nas nekdo izziva, se nam ni treba zaplesti v prepir. Ko nas obtožuje za nekaj, česar nismo storili, nam ni treba ure in ure dokazovati svoje nedolžnosti. Ko nas skuša ponižati, nam ni treba dokazovati svoje vrednosti. In ko nas kaznuje z molkom, nam ni treba tekati za njim in prositi za pozornost.

Lahko ostanemo mirni. Lahko kratko odgovorimo. Lahko postavimo mejo. Lahko zaključimo pogovor. In lahko odidemo iz odnosa, v katerem naše dostojanstvo ni spoštovano.

Za človeka, ki je vajen svojo pomembnost ali nadzor potrjevati skozi čustvene odzive drugih, je takšna sprememba lahko zelo neprijetna. Nenadoma ni več običajnega odziva, ni več neskončnega pojasnjevanja, ni več opravičevanja za stvari, za katere nismo odgovorni. Ni več človeka, ki bi prevzemal njegovo notranjo napetost in jo poskušal razrešiti namesto njega.

In tukaj se začne rušiti iluzija njegove moči nad nami.

Ne zato, ker bi mi postali močnejši od njega, temveč zato, ker smo prenehali sodelovati v odnosu, v katerem je bila njegova moč odvisna od naših odzivov.

Seveda to ne pomeni, da bo vsak manipulativen človek zaradi našega miru izgubil zanimanje ali odšel. Nekateri bodo poskušali izzivanje še stopnjevati. Zato je pomembno, da mirnost vedno spremljajo jasne meje, ustrezna razdalja in po potrebi tudi zaščita. Neodzivnost ni čudežna rešitev, predvsem pa ni dolžnost, da ostajamo v škodljivem odnosu.

Toda bistvena sprememba se vseeno zgodi v nas. Ko nehamo čutiti odgovornost za čustva in vedenje drugega človeka, začnemo ponovno prevzemati odgovornost za svoje življenje.

In prav to je tisti premik, ki spremeni celotno dinamiko.

Človek, ki svojo moč nad nami gradi na naših čustvenih reakcijah, izgubi pomemben vzvod vpliva takrat, ko teh reakcij ne more več samodejno sprožati in usmerjati.

Njegove besede nas lahko še vedno prizadenejo. Njegovo vedenje lahko še vedno opazimo. Toda med njegovim dejanjem in našim odzivom se začne ustvarjati prostor. Prostor, v katerem lahko sami izberemo, kako bomo ravnali.

In v tem prostoru se začne naša svoboda.

Ne potrebujemo njegovega priznanja. Ne potrebujemo njegovega razumevanja. Ne potrebujemo njegovega opravičila, da bi lahko začeli živeti drugače.

Predvsem pa ne potrebujemo zmage nad njim.

Dovolj je, da prenehamo izgubljati sebe.

In za konec še nekaj, kar se mi zdi izjemno pomembno: največja zmaga empatičnega človeka ni v tem, da manipulatorja končno prepriča, kako zelo ga je prizadel. Največja zmaga je v tem, da manipulator nima več oblasti nad njegovim notranjim mirom.

Ker takrat njegova igra izgubi tisto, kar jo je ves čas ohranjalo pri življenju.

Naše čustveno sodelovanje.

In dobrota, ki je bila nekoč naša ranljivost, lahko končno postane naša modrost.

Ne zato, ker bi nehali čutiti. Temveč zato, ker smo se naučili, da ni vsakdo upravičen do naših čustvenih odzivov.

Vse dobro. Vsem.

- mtk -