MNOGI LJUDJE NE IŠČEJO RESNICE. IŠČEJO RAZLIČICO RESNIČNOSTI, V KATERI SO ONI NEDOLŽNI.

Ste se kdaj vprašali, zakaj nekaterim ljudem ne morete dopovedati resnice, pa če jim predložite še toliko dokazov in dejstev? Zakaj bodo očitne stvari zanikali, jih obračali in iskali vedno nove izgovore?

Ker pogosto ne branijo resnice, ampak svojo predstavo o sebi.

Večina ljudi želi verjeti, da so dobri, pošteni in pravični. Toda kaj se zgodi, ko jih dejstva soočijo z njihovimi napakami, lažmi, krivicami ali škodo, ki so jo povzročili drugim? Takrat bi morali priznati, da niso ravnali prav. In tega marsikdo ne zmore ali noče.

Zato začnejo prilagajati zgodbo. Zanikajo, zmanjšujejo pomen dogodkov, iščejo opravičila in prelagajo odgovornost na druge.

In potem se zgodi nekaj, kar smo verjetno doživeli že vsi.

Ko jim zmanjka odgovorov na dejstva, začnejo napadati človeka, ki jih je predstavil. Nenadoma ni več pomembno, kaj je bilo povedano, ampak kdo je to povedal. Kakšen je njegov značaj, kakšno preteklost ima, kaj je nekoč naredil narobe in zakaj mu sploh ne bi smeli verjeti.

Namesto razprave o dejstvih dobimo razpravo o človeku. Namesto argumentov žalitve, diskreditacijo in osebne napade.

To je znana manipulativna taktika, imenovana ad hominem – napad na človeka namesto na njegov argument.

Psihologija pozna tudi pojav kognitivne disonance. Ko dejstva nasprotujejo naši predstavi o sebi, nastane notranje nelagodje. Nekateri ga razrešijo tako, da priznajo napako in nekaj spremenijo. Drugi pa raje spremenijo svojo razlago resničnosti, da jim ni treba spreminjati sebe.

Seveda tudi mi nimamo vedno prav. Zato je pomembno, da znamo preveriti dokaze in priznati lastne zmote. Toda človeka, ki resnice noče slišati, ne bomo nujno prepričali niti s stotimi dokazi.

In prav zato se moramo naučiti, kdaj prenehati z dokazovanjem. Ni nam treba sodelovati v neskončnih razpravah, v katerih se dejstva ignorirajo, človeka pa žali.

Zrelost ni v tem, da imamo vedno prav. Zrelost je v tem, da smo sposobni priznati, kadar nimamo prav.

In še nekaj: resnica ne postane laž samo zato, ker v človeku, ki jo je povedal, najdemo kakšno napako.

Tudi človek z napakami lahko govori resnico. In tudi človek z lepim ugledom lahko laže.

– mtk –