O človeku, ki je zapustil stare vzorce delovanja

Starih načinov delovanja človek običajno ne opusti zato, ker se nekega jutra zbudi pametnejši. Opusti jih, ko ima vsega dovolj. Ko ugotovi, da ga stvari, ki so mu nekoč pomagale preživeti, danes samo še izčrpavajo. Dolgo lahko dela isto in misli, da je pač tak. Ugaja, da je mir. Se prilagaja, da ne pride do prepira. Pazi, kdo je slabe volje. Pomaga, tudi ko nima več moči. Razlaga se, da ga drugi ne bi narobe razumeli. Prevzame več, kot bi moral, ker mu je težko gledati, da je nekdo razočaran. Na začetku se mu to sploh ne zdi problem. Pogosto je ravno obratno. Drugi ga imajo za prijaznega, zanesljivega in razumevajočega. Vedno se znajde. Vedno nekako uredi. Vedno posluša. Vedno zdrži še malo. Samo da je cena iz leta v leto višja.

Nekega dne ga začnejo utrujati stvari, ki jih je prej prenašal. Pogovori, ki se vrtijo v krogu. Opravičila, po katerih se nič ne spremeni. Odnosi, v katerih mora ves čas paziti, kaj bo rekel. Občutek, da je za mir vedno odgovoren on. Takrat se začne nekaj premikati. To še ni velik preobrat. Ni film. Ni trenutek, ko človek vstane, vse razume in od tistega dne živi drugače. Pogosto je najprej samo utrujen. Malo bolj jezen. Manj pripravljen razlagati. Nekaj, kar je prej še lahko pogoltnil, mu ne gre več dol. In to ga lahko prestraši. Morda se vpraša, kaj se z njim dogaja. Zakaj nima več toliko potrpljenja? Zakaj se mu ne da več reševati istih težav? Zakaj ga nekateri ljudje tako hitro izčrpajo? Zakaj si prvič želi miru, tudi če bo kdo zaradi tega nezadovoljen? Ni nujno, da je postal slabši človek. Morda samo prvič opaža, koliko sebe je ves čas dajal stran.