ALI VE, KAJ POČNE?

Med zavestno manipulacijo, nezavedno obrambo in odgovornostjo

Obstaja vprašanje, ki se v odnosih, polnih manipulacije, vedno znova pojavlja. Ali se ta človek sploh zaveda, kaj počne? Ali ve, da me prizadene, da zavaja, spreminja dogovore, izkrivlja dogodke in prelaga odgovornost? Ali vse to počne namenoma ali pa je tako močno ujet v lastne vzorce, da svojega vedenja niti ne prepozna? To niso nepomembna vprašanja, saj človek po dolgotrajnem čustvenem izčrpavanju pogosto ne išče več samo izhoda iz odnosa, temveč tudi razlago, kako je lahko nekdo, ki mu je zaupal, ravnal tako drugače od njegovih pričakovanj. Toda če želimo človeško vedenje nekoliko bolje razumeti, moramo razlikovati med tremi stvarmi: zavestno manipulacijo, nezavednimi obrambnimi mehanizmi in odgovornostjo za lastna dejanja.

Pri zavestni manipulaciji človek uporablja določene načine vedenja zato, da bi vplival na naše odločitve, občutke ali ravnanje, pri tem pa svoj resnični namen pogosto prikriva. Lahko se zaveda, da z molkom povzroča negotovost, da z grožnjo izgube odnosa povečuje možnost našega popuščanja ali da z izkrivljanjem informacij vpliva na naše razumevanje dogodkov. Takšno vedenje je lahko premišljeno, načrtovano in usmerjeno v doseganje koristi ali ohranjanje nadzora. Vendar moramo biti pri presojanju previdni. Iz samega vedenja namreč ne moremo vedno zanesljivo vedeti, kaj se dogaja v človekovi notranjosti. Včasih je namen razviden iz njegovih besed, dejanj ali priznanj, drugič ga lahko samo domnevamo. In prav ta negotovost je pogosto eden najbolj izčrpavajočih delov takšnega odnosa, saj začnemo iskati odgovore tam, kjer jih morda nikoli ne bomo dobili.

Povsem drugače lahko nastajajo nezavedni obrambni odzivi. Človek, ki je v preteklosti doživljal veliko zavračanja, poniževanja ali negotovosti, lahko že običajno kritiko doživi kot napad, nestrinjanje kot zavrnitev, postavljeno mejo pa kot izgubo ljubezni ali nadzora. Takrat se začne braniti. Zanika, se opravičuje, prelaga krivdo, zmanjšuje pomen svojih dejanj ali neprijetne občutke in lastnosti pripisuje drugim. Morda v tistem trenutku celo iskreno verjame, da se mu dogaja krivica. Njegov odziv ni nujno zavestno načrtovana manipulacija, ampak lahko izhaja iz starih, avtomatiziranih načinov zaščite pred občutki, s katerimi se ne zna soočiti. Toda tukaj pridemo do pomembne razlike, ki jo ljudje pogosto spregledamo. Razlaga vedenja še ni opravičilo zanj. To, da razumemo, od kod prihaja človekov strah, ne pomeni, da moramo sprejeti vse, kar ta človek zaradi svojega strahu povzroča drugim.

Predstavljajmo si nekoga, ki v jezi izreče nekaj ponižujočega, pozneje pa pojasni, da tega ni mislil resno, ker je bil samo razburjen. To je lahko povsem res. Toda pravo vprašanje je, kaj se zgodi potem. Ali je pripravljen slišati, kakšne posledice je imelo njegovo vedenje? Ali zmore priznati svoj del odgovornosti brez novega obtoževanja? Ali poskuša nastalo škodo popraviti in se naučiti drugačnega odzivanja? Ali pa se ob naslednjem nesporazumu vse ponovi in je njegovo razburjenje znova razlog, zaradi katerega bi morali drugi razumeti, popustiti in odpustiti? Prav tukaj se začne odgovornost. Ne pri popolnosti, saj nihče med nami ni popoln, ampak pri pripravljenosti, da svoje vedenje prepoznamo, sprejmemo njegove posledice in ga začnemo spreminjati. Opravičilo je lahko začetek spremembe, nikakor pa še ni njen dokaz. In če se neki škodljivi vzorec ponavlja, to samo po sebi sicer še ne dokazuje zavestnega namena, jasno pa kaže, da potrebna sprememba še ni nastala.

Zakaj potem ljudje tako dolgo vztrajamo pri poskusih, da bi drugemu pojasnili, kaj nam povzroča? Pogosto zato, ker verjamemo, da bo človek, če bomo našli dovolj prave besede, nekega dne vendarle razumel. Zato pojasnjujemo, dokazujemo, iščemo primeren trenutek, pazimo na ton glasu in skrbno izbiramo izraze, da ne bi sprožili novega konflikta. Včasih začnemo prevzemati celo odgovornost za čustvene odzive drugega človeka. Če se razjezi, razmišljamo, kaj smo povedali narobe. Če se umakne, iščemo način, kako bi ga pomirili. Če nas obtoži, se zagovarjamo. In počasi se lahko zgodi, da se ne ukvarjamo več s tem, kaj se v odnosu dejansko dogaja, ampak skoraj vso svojo pozornost usmerimo v ugibanje, kaj se dogaja v njegovi glavi. Namesto da bi opazovali vedenje in njegove posledice, poskušamo razumeti notranji svet človeka, na katerega nimamo neposrednega vpliva.

Toda tuje notranjosti ne moremo upravljati. Lahko pa opazujemo dejanja, prepoznavamo ponavljajoče se vzorce in preverjamo, ali so naši dogovori in meje spoštovani. In tukaj pridemo do morda najpomembnejšega spoznanja. Ni nam treba dokazati, da nas je nekdo želel prizadeti, da bi smeli priznati, da nas je prizadel. Ni nam treba ugotoviti, ali je manipulacija zavestna ali nezavedna, da bi smeli postaviti mejo. In ni nam treba čakati na priznanje drugega človeka, preden začnemo varovati svoje dostojanstvo, varnost in notranji mir. Razumevanje vzrokov nam lahko pomaga, vendar nas ne zavezuje k temu, da škodljivemu vedenju ostajamo na voljo. Sočutje do človekove preteklosti tudi ne pomeni, da moramo žrtvovati svojo prihodnost.

Ob tem pa je pomembno, da pogledamo še na drugo stran. Tudi sami imamo obrambne mehanizme. Tudi sami se kdaj odzovemo iz strahu, sramu, prizadetosti ali potrebe po potrditvi. Vsi smo kdaj kaj zanikali, racionalizirali ali težko sprejeli resnico o svojem vedenju. Zato ta razlaga ni namenjena samo prepoznavanju vzorcev pri drugih ljudeh, ampak tudi prepoznavanju lastnih. Ali znamo slišati kritiko, ne da bi jo takoj razumeli kot napad? Ali znamo priznati napako, ne da bi jo morali najprej upravičiti? Ali znamo človeku povedati, da razumemo posledice svojih dejanj, in nato tudi dejansko ravnati drugače? Prav v teh trenutkih se pokaže razlika med človekom, ki svoje obrambne vzorce počasi prepoznava, in človekom, ki v njih vztraja ter odgovornost vedno znova odlaga na druge. To ne pomeni, da so vsi škodljivi odzivi enako resni ali da sta v vsakem odnosu obe strani enako odgovorni. Pomeni pa, da je sposobnost samorefleksije pomemben del osebne zrelosti.

Morda se zato niti ni treba tako vztrajno spraševati, ali človek ve, kaj počne. Bolj uporabno je vprašanje, kaj naredi takrat, ko dobi priložnost svoje vedenje prepoznati. Se ustavi, prisluhne, razmisli in poskuša kaj spremeniti ali pa vsako opozorilo spremeni v nov razlog za konflikt? Ali njegova dejanja skozi čas potrjujejo besede ali jih vedno znova izničujejo? Odgovori na ta vprašanja nam lahko povedo precej več kot neskončno ugibanje o njegovih skritih namenih. Človeka namreč ne določajo samo vzorci, ki jih nosi v sebi, temveč tudi to, kaj je pripravljen z njimi narediti, ko jih začne prepoznavati.

In na koncu ni treba izbirati med razumevanjem drugega in spoštovanjem sebe. Mogoče je oboje. Razumeti, ne da bi opravičevali. Sočustvovati, ne da bi se žrtvovali. Postaviti mejo, ne da bi morali kogarkoli razglasiti za sovražnika. Kajti notranji mir ne nastane takrat, ko končno razumemo vse razloge za tuje vedenje, temveč takrat, ko ob tem razumevanju nehamo zapuščati sebe.

Vse dobro. Vsem.

- mtk -