KO RESNICA NI VEČ POMEMBNA, JE POMEMBNO, DA VSI VERJAMEJO ISTI ZGODBI.

Smear campaign – organizirana kampanja blatenja človekovega ugleda.

Včasih za uničevanje človekovega ugleda ni potrebna ena velika laž. Dovolj je nekaj zamer, nekaj namigovanj, nekaj iz konteksta iztrganih stavkov in skupina ljudi, ki drug drugega prepričujejo, da imajo prav.

Enega moti, ker si postavil mejo. Drugega, ker si spregovoril. Tretjega, ker te ne more več nadzorovati. Četrti sploh ne ve, kaj se je zgodilo, vendar pozna nekoga, ki »že ve, kakšen si«.

In tako nastane zgodba, ki je nihče več zares ne preverja.

Govorice postanejo domnevna dejstva. Osebne zamere postanejo moralne obsodbe. Molk obtoženega postane dokaz krivde, njegov zagovor pa dokaz, da se izgovarja. Če se umakne, nekaj skriva. Če ostane, provocira. Če se brani, je konflikten. Če molči, je očitno vse res.

Človek se znajde v položaju, v katerem je vsaka njegova poteza uporabljena proti njemu.

Toda tu je pomembna razlika, ki jo pogosto spregledamo.

Ni vsaka skupina ljudi, ki opozarja na škodljivo ravnanje, skupina obrekovalcev. Resnične zlorabe obstajajo. Obstajajo tudi ljudje, ki z veliko osebnega tveganja razkrivajo krivice in zahtevajo odgovornost.

Razlika ni v številu ljudi, ki govorijo proti nekomu. Razlika je v tem, kaj lahko dokažejo, kako ravnajo in kaj želijo doseči.

Če želijo ustaviti škodljivo ravnanje, bodo pripravljeni preverjati dejstva, poslušati različne strani in sprejeti tudi ugotovitve, ki jim niso všeč.

Če pa je njihov cilj uničenje človekovega ugleda, dokazi pogosto postanejo drugotnega pomena. Pomembnejše je, da se zgodba širi, da se pridružujejo novi ljudje in da izbrana oseba izgublja podporo, odnose in možnost poštenega zagovora.

Takrat ne govorimo več samo o konfliktu. Govorimo o mehanizmu skupinskega izključevanja, ki lahko vključuje obrekovanje, manipulacijo, socialno izolacijo in ustvarjanje grešnega kozla.

Posebej nevarno postane, ko skupina svojo sovražnost začne doživljati kot moralno dolžnost. Ko poniževanje imenuje pravičnost. Ko širjenje govoric razume kot opozarjanje javnosti. Ko se nihče več ne vpraša, ali je vse skupaj sploh res.

In še nekaj.

Če deset ljudi ponavlja isto obtožbo, to še ne pomeni, da obstaja deset neodvisnih dokazov. Morda obstaja samo ena zgodba, ki je desetkrat zamenjala usta.

Zato ne presojajmo po glasnosti množice. Ne po samozavesti obtoževalcev. In ne po številu ljudi, ki so se postavili na isto stran.

Presojajmo po dokazih, ravnanju, pripravljenosti na preverjanje in končnem cilju.

Kajti človek, ki opozarja na resnično krivico, si prizadeva, da bi se krivica končala.

Človek, ki potrebuje grešnega kozla, pa pogosto potrebuje tudi to, da se zgodba nikoli ne konča.

Resnica potrebuje preverjanje. Kampanja blatenja potrebuje občinstvo.

Pa vse dobro. Vsem.

- mtk -