Skoči na vsebino
Vsi zapisi

MOŠKI, KI IMA VSE, A NE ZNA USTVARITI BLIŽINE

Zakaj denar, videz in uspeh ne morejo nadomestiti tistega, kar človek občuti ob tebi.

Ima vse. Razen bližine. Moški ob avtomobilu pred kavarno.

Zakaj denar, videz in uspeh ne morejo nadomestiti tistega, kar človek občuti ob tebi.

Obstaja razočaranje, o katerem mnogi moški ne govorijo radi. Občutek, da so naredili vse, kar naj bi bilo potrebno, pa jim v odnosih še vedno nekaj manjka. Zgradili so kariero, ustvarili premoženje, poskrbeli za telo, kupili dober avtomobil, dosegli ugled in si uredili življenje. Postali so ljudje, za katere okolica pravi, da jim je uspelo. Toda ko sedijo nasproti ženske, s katero bi radi ustvarili bližino, ugotovijo, da vse to še ne pomeni, da se bo med njima razvila povezanost.

Pogovor lahko ostaja prazen. Privlačnost ne preraste v zaupanje. Občudovanje ne postane ljubezen. In človek se začne spraševati, kaj mu še manjka. Saj vendar ima vse, kar naj bi ga naredilo zaželenega.

Prav tu se skriva zanimiva zmota sodobnega človeka. Pogosto zamenjujemo stvari, ki predstavljajo uspeh, s tistimi, ki ustvarjajo resnično vrednost v odnosih.

Denar lahko prinese varnost. Ugled lahko prinese spoštovanje. Lep videz lahko pritegne pogled. Toda nič od tega samo po sebi ne zagotavlja, da se bo nekdo ob nas počutil razumljenega, sprejetega in čustveno povezanega.

Človek lahko občuduje vse, kar imaš, pa kljub temu ne začuti bližine s teboj.

Ko dosežki postanejo nadomestek za osebnost

Predstavljajmo si moškega, ki več let varčuje za drag športni avtomobil. Prepričan je, da bo z njim postal privlačnejši. Avtomobil naj bi govoril o njegovi uspešnosti, sposobnosti in položaju v družbi. Ko ga končno kupi, ugotovi nekaj nepričakovanega. Največ navdušenja pogosto pokažejo drugi ljubitelji avtomobilov.

Ženske, ki jih želi pritegniti, pa morda sploh ne zanimajo njegovi konjski moči, znamka ali cena.

Seveda obstajajo ljudje, ki jih bogastvo in prestiž privlačita. Toda občudovanje predmeta ni isto kot povezanost s človekom.

Avtomobil lahko vzbudi zanimanje. Ne more pa namesto tebe poslušati. Ne more ustvariti zaupanja. Ne more pokazati razumevanja. Ne more se iskreno nasmejati, prepoznati žalosti v sogovornikovih očeh ali ustvariti občutka, da je nekdo ob tebi lahko to, kar je.

In prav tu se marsikdo ujame.

Leta vlaga v stvari, za katere verjame, da mu bodo nekoč prinesle ljubezen, medtem pa zanemarja sposobnosti, ki so za odnos bistvene.

Zna voditi podjetje, ne zna pa voditi iskrenega pogovora. Zna reševati poslovne težave, ob partnerkini stiski pa se zapre. Zna poslušati stranko, ker je od tega odvisen posel, doma pa pogosto posluša samo toliko, da lahko odgovori.

Ni nujno, da je slab človek. Morda se preprosto nikoli ni naučil drugačnega načina povezovanja.

Toda posledice so lahko kljub temu zelo resnične.

Privlačnost ni seznam dosežkov

Človek lahko na papirju izpolnjuje vse pogoje za idealnega partnerja. Lahko je urejen, izobražen, uspešen, telesno privlačen in finančno preskrbljen. Pa vendar se ob njem drugi ne počuti dobro.

Zakaj?

Ker privlačnost ni samo ocena lastnosti. Vključuje tudi doživljanje drugega človeka.

Kako se počutimo, ko nas posluša? Ali lahko ob njem izrazimo svoje mnenje? Ali se zanima za naše misli? Ali nas vidi kot samostojno osebo ali predvsem kot nekoga, ki naj bi občudoval njegovo življenje?

To niso malenkosti.

Nekdo nas lahko očara s svojo samozavestjo, a nas pozneje utrudi s potrebo po nenehnem občudovanju. Nekdo drug morda nima izjemnega premoženja ali družbenega položaja, vendar zna ustvariti občutek sproščenosti, zanimanja in pristnosti.

Ob njem se ni treba pretvarjati. Ni treba paziti na vsako besedo. Ni treba tekmovati za pozornost.

In takšna izkušnja lahko postane pomembnejša od številnih zunanjih dosežkov.

Toda tudi tukaj je potrebna previdnost. Močna čustva niso vedno znak zdrave povezanosti. Nekateri ljudje zelo dobro ustvarjajo vznemirjenje, negotovost in intenzivno privlačnost, ne znajo pa graditi varnega odnosa.

Ni dovolj, da znaš v drugem vzbuditi čustva. Pomembno je tudi, kakšna čustva ustvarjaš in kaj se z njimi dogaja skozi čas.

Navdušenje lahko ustvari začetek. Zaupanje, spoštovanje in doslednost pa omogočajo nadaljevanje.

Stoiki so opozarjali na podobno zmoto

Že antični stoični filozofi so razmišljali o nevarnosti, da človek svojo vrednost postavi v stvari, nad katerimi nima popolnega nadzora.

Premoženje lahko izgubimo. Ugled se lahko spremeni. Telo se stara. Družbeni položaj ni zagotovljen.

Zato so poudarjali pomen značaja, razsodnosti, samodiscipline in načina, kako ravnamo z drugimi.

To ne pomeni, da so denar, uspeh ali telesna moč nepomembni. Pomeni, da sami po sebi ne povedo dovolj o človeku.

Nekdo lahko ustvari veliko bogastvo in ostane čustveno nezrel. Lahko razvije izjemno telesno moč, pa se ne zna soočiti z zavrnitvijo. Lahko ima velik družbeni vpliv, a se v bližnjem odnosu počuti ogroženega vsakič, ko drugi izrazi drugačno mnenje.

In obratno.

Človek brez velikega premoženja lahko razvije izjemno notranjo stabilnost. Zna sprejeti neprijetno resnico. Zna priznati napako. Zna poslušati, ne da bi moral takoj dokazovati svojo premoč.

To so lastnosti, ki jih ni mogoče preprosto kupiti.

Lahko pa jih razvijamo.

Zakaj nekateri uspešni ljudje težko ustvarijo bližino?

Predstavljajmo si človeka, ki je petnajst let posvetil gradnji kariere.

Naučil se je tekmovati, vztrajati, nadzorovati rezultate in premagovati ovire. Njegov svet deluje po precej jasnih pravilih. Če vloži dovolj dela, lahko pogosto pričakuje določen rezultat.

Toda odnosi ne delujejo povsem tako.

Ljubezen ni nagrada za uspešno opravljeno nalogo. Naklonjenosti ni mogoče zahtevati kot plačila za trud. In človek nima pravice do bližine drugega samo zato, ker je veliko ustvaril.

To je lahko za nekoga zelo neprijetno spoznanje.

»Vse sem naredil. Kaj še hoče?«

Morda pa druga oseba sploh ne želi več stvari.

Morda želi več prisotnosti.

Morda si želi pogovora, v katerem ni treba tekmovati. Dotika, za katerim ni skritega pričakovanja. Zanimanja, ki ni namenjeno zgolj doseganju cilja.

Morda si želi občutka, da je ljubljena kot človek, ne kot del uspešno urejenega življenja.

In tega ni mogoče nadomestiti z novim avtomobilom, dražjim dopustom ali večjim stanovanjem.

Seveda materialna varnost v odnosu ni nepomembna. Finančne težave lahko povzročajo resne obremenitve. Toda tudi finančna varnost ne odpravi potrebe po čustveni bližini.

Lahko nekomu omogočiš udobno življenje, pa se ob tebi še vedno počuti osamljenega.

Ko človek namesto sebe ponuja svoj življenjepis

Zanimivo je opazovati, kako se nekateri ljudje predstavljajo drugim.

Govorijo o svojih dosežkih, premoženju, poznanstvih, sposobnostih in izkušnjah. Želijo pokazati, da so vredni pozornosti.

Toda pri tem včasih pozabijo pokazati sebe.

Kaj jih veseli? Česa se bojijo? Kaj jih je življenje naučilo? Ali znajo biti radovedni? Ali lahko priznajo, da nečesa ne vedo? Ali znajo biti prisotni, ne da bi morali narediti vtis?

Življenjepis lahko pokaže, kaj si dosegel.

Ne more pa pokazati, kako je biti s teboj.

In prav to je v odnosih pomembno.

Človek ne živi s tvojim nazivom. Ne pogovarja se s tvojim bančnim računom. Ne išče tolažbe pri tvojem avtomobilu.

Živi s tabo.

S tvojimi odzivi, navadami, strahovi, potrpežljivostjo in načinom komunikacije.

S tem, kako ravnaš, ko si utrujen. Kako se odzoveš, ko ti nekdo nasprotuje. Kako sprejmeš kritiko. Kako se vedeš, kadar nimaš nadzora.

Prav v takšnih trenutkih se pogosto pokaže več človekovega značaja kot v njegovih največjih dosežkih.

Čustvena prisotnost ni prirojena lastnost

Nekateri verjamejo, da so ljudje preprosto rojeni kot dobri sogovorniki, zapeljivci ali partnerji.

Toda velik del sposobnosti povezovanja se lahko naučimo.

Lahko se naučimo poslušati, ne da bi prekinjali. Lahko razvijamo sposobnost prepoznavanja lastnih čustev. Lahko vadimo izražanje potreb brez obtoževanja. Lahko se učimo sprejemati zavrnitev, ne da bi jo razumeli kot dokaz lastne nevrednosti.

In predvsem se lahko naučimo iskrenega zanimanja za drugega človeka.

To pomeni, da ne poslušamo samo zato, da bomo vedeli, kaj odgovoriti.

Poslušamo zato, ker nas resnično zanima, kaj drugi doživlja.

Ne sprašujemo samo zato, da bi ustvarili dober vtis.

Sprašujemo zato, ker želimo razumeti.

Ne govorimo samo o sebi.

Drugemu dovolimo, da je enakovreden del pogovora.

To se sliši preprosto. Toda marsikdo ob tem odkrije, kako pogosto je bil v pogovorih bolj zaposlen s svojo podobo kot z resničnim stikom.

Notranja stabilnost je privlačnejša od nenehnega dokazovanja

Človek, ki mora nenehno dokazovati svojo vrednost, lahko v odnos prinese veliko napetosti.

Vsako zavrnitev doživi kot ponižanje. Vsako nestrinjanje kot napad. Vsako tišino kot znak, da nekaj ni v redu.

Zato začne pritiskati, preverjati, prepričevati ali tekmovati.

Ne zato, ker bi nujno želel škodovati, ampak ker svojo vrednost preveč povezuje z odzivi drugih.

Notranje stabilnejši človek pa lažje prenese dejstvo, da ga nekdo ne bo izbral. Da ne bo vsem všeč. Da ne bo vedno občudovan.

To ne pomeni, da nikogar ne potrebuje.

Pomeni, da ne potrebuje drugega človeka za nenehno potrjevanje svoje vrednosti.

In prav zato lahko v odnos vstopi bolj sproščeno.

Ni mu treba igrati popolnosti. Ni mu treba skrivati vsake negotovosti. Ni mu treba zmagati v vsakem pogovoru.

Lahko je prisoten.

Lahko je radoveden.

Lahko je resničen.

Takšna drža ne zagotavlja privlačnosti pri vsakem človeku. Omogoča pa boljše pogoje za pristno povezanost.

Kaj torej razvijati?

Če želi moški postati privlačnejši, mu ni treba opustiti svojih ambicij.

Naj ustvarja, če ga ustvarjanje veseli. Naj skrbi za telo, ker mu zdravje omogoča kakovostnejše življenje. Naj razvija znanje, ker želi razumeti svet. Naj gradi finančno stabilnost, ker mu prinaša več svobode.

Toda vsega tega naj ne počne samo zato, da bi si kupil občudovanje.

Kajti vedno bo obstajal nekdo bogatejši, lepši, mlajši ali uspešnejši.

Če svojo vrednost postavimo izključno v primerjanje, tekmovanja nikoli ni konec.

Veliko pomembnejše vprašanje je, kakšen človek postajamo ob vsem, kar ustvarjamo.

Ali smo bolj potrpežljivi? Bolj pošteni? Bolj sposobni razumeti drugačno perspektivo? Ali znamo prevzeti odgovornost za svoje ravnanje?

Ali se ljudje ob nas počutijo varne, spoštovane in svobodne?

Ali znamo biti blizu, ne da bi morali drugega nadzorovati?

To so vprašanja, ki jih ne rešimo z nakupom.

Rešujemo jih skozi vsakdanje življenje.

Največji premik se zgodi, ko nehaš igrati vlogo

Morda je ena največjih zmot sodobnega sveta prepričanje, da moramo najprej postati nekaj izjemnega, da bi bili vredni ljubezni.

Najprej moramo zaslužiti dovolj. Doseči dovolj. Izgledati dovolj dobro. Pridobiti dovolj priznanj.

Šele potem bomo lahko zares stopili pred drugega človeka.

Toda bližina ne nastane nujno takrat, ko imamo popolno življenje.

Pogosto se začne takrat, ko si dovolimo pokazati tudi nepopolnega človeka.

Ko ne potrebujemo več občudovanja za vsako ceno.

Ko se ne pretvarjamo, da imamo odgovore na vse.

Ko ne skušamo drugega osvojiti z dokazovanjem, ampak ga želimo spoznati.

To zahteva nekaj, česar ni mogoče razstaviti v izložbi.

Pogum za pristnost.

Pogum, da tvegamo zavrnitev.

Pogum, da nas nekdo vidi takšne, kot smo, ne samo takšne, kot bi želeli biti videti.

In tudi pogum, da sprejmemo, da nas vsak človek ne bo želel.

Kajti pristna povezanost ni nekaj, kar si lahko zagotovimo s pravilno strategijo.

Je nekaj, kar nastaja med dvema človekoma, ki sta pripravljena biti prisotna, iskrena in odprta.

Ne gre za to, da bi postal moški, ki ima vse. Gre za to, da postaneš človek, ki zna biti z drugim človekom.

Denar lahko ustvari možnosti. Videz lahko pritegne pozornost. Uspeh lahko vzbudi občudovanje.

Toda šele način, kako ravnamo z drugimi, pokaže, ali znamo ustvariti odnos.

In morda je prav v tem največja sprememba.

Ko nehamo razmišljati samo o tem, kaj moramo pridobiti, da bi nas drugi izbrali, in se začnemo spraševati, kaj lahko razvijemo v sebi, da bomo sposobni resnične bližine.

Ker na koncu ne šteje samo to, kaj človek prinese v odnos.

Pomembno je tudi, kakšen človek pride skupaj z vsem tem.

- mtk -

Deli z drugimi

Komentarji

Nalagam komentarje …